Kjer je tema, naj prinašam svetlobo
S kakšnim veseljem majhen otrok gleda proti luči, se steguje proti luči. Malo večji otrok, če ga je zvečer strah, lažje zaspi ob prižgani majhni lučki. Ta drobna lučka pomaga pričakati spanec oz. nov dan, ko je spet vse bolj svetlo.
Včasih nas v dvomu, iskanju in nejasnosti razveseli oz. razsvetli že krajši pogovor, misel, kratka molitev nekoga, ki se zanima za nas in v temo, prinese nekaj svetlobe, malo več jasnosti. Včasih nato zmoremo z več gotovosti nov korak, včasih pa nam ta svetloba prinese le več potrpežljivosti in lažje sprejmemo dano situacijo in se nam ne zdi več vse tako črno.
Včasih je na svetlobo treba čakati dolgo, da se nam zazdi, da bi tudi mi lahko zapisali:” moja duša čaka na Gospoda, bolj kakor stražarji na jutro. (Ps 130, 6).
Ana
Temačnost, tesnobo vsak dan zaznam med ljudmi, v družini, v sebi kot stisko, krizo, nezadovoljstvo, strah, nemir…
Dolgo stojim v temi in čakam…dokler, po Božji milosti le ne spoznam, da je svetloba, ki jo iščem okoli sebe, pogosto v meni sami in sicer v mojih odločitvah za drobna, dobra dejanja(nasmeh, potrpežljivost, molčanje, sočutje..)
Torej šele, ko se obrnem od svoje sence, proti Božji svetlobi, lahko zasvetim kot sončnica sredi polja in vzamem moč temi.
Zato se je vredno vsak dan obrniti k Njemu in stopiti na pot Ljubezni. Tako postajam Gospodovo orodje in živim svoje poslanstvo za druge.
Meta