Dragi bratje in sestre! Smo se kdaj znašli v popolni temi? Takšni, da ne vidiš niti svoje roke pred obrazom? To je lahko strašljivo mesto. Neka zgodba govori o otroku, ki je bil star približno 4 leta. Starši so sedeli v kuhinji, ko so zaslišali nepredušen jok. Niso mogli ugotoviti, od kod prihaja. In so se prestrašili. »Sliši se kot Peter! Kje je?« Kaj je narobe? Preiskali so spalnice v nadstropju, omare, shrambo, a nič. Niso ga mogli najti. Nazadnje je oče sledil joku do majhnega skladiščnega prostora zunaj kleti, pod zadnjimi stopnicami. Imel je tesna vrata. Očitno je bilo v tem majhnem prostoru, kamor se je otrok iz neznanega razloga splazil, tako temno, da se ni mogel premikati, bil je nemočen. Vrata so bila zataknjena ali zaklenjena ali kaj podobnega, in otrok je bil ujet v tem majhnem prostoru v popolni temi. Oče je odprl vrata in ga potegnil ven. Smo bili kdaj na takem mestu? Vsi smo bili. Morda nismo bili ujeti v majhnem skladiščnem prostoru, a včasih se res lahko tako počutimo. To je tema izgube nekoga, ki nam je drag, in katerega odsotnosti se bojimo, da se z njo nikoli ne bomo mogli sprijazniti. Tema strašne diagnoze. Tema nevednosti, kje je naš otrok. Tema pretresljive resničnosti, za katero nismo imeli pojma, da nas čaka. Po šoku smrti ali besedah, ki prinašajo obup – besedah, kot so rak, ločitev, neozdravljiva bolezen, odpuščanje –, se znajdemo v življenju z vprašanjem »kaj zdaj« – in vstopimo v temno praznino nevednosti. To je kraj, kjer mnogi od nas živimo, od časa do časa. Da, obstajajo trenutki, ko doživljamo ostro, srce parajočo bolečino, in obstajajo trenutki, ko poznamo svetlobo. Vedno znova se lahko sprašujemo ali bo rak ozdravljen, ali bomo spet ljubili, ali bomo našli službo, ki izpolnjuje naše poslanstvo. Je čas temne negotovosti. Večkrat povezujemo noč oz. temo z zlom, a pozabljamo, da je del Božjega načrta. Najpomembneje pa je, da pozabljamo, da je »… Bog videl, da je vse, kar je ustvaril, dobro« (1 Mz 1,31). Če Jezus ne bi vstal od mrtvih, bi tema še vedno imela zadnjo besedo. Toda z vstajenjem vemo, da tema ni imela in tudi nima zadnje besede. Ne bojmo se, da bi se uživali v močni luči, ki jo je vstali Kristus prinesel v naš svet teme in smrti. Nikoli si ne smemo dovoliti, da nas karkoli napolni z žalostjo, da pozabimo na velikonočno radost, na veselje ob Kristusovem vstajenju. Zato je geslo, ki smo si ga izbrali za teden za življenje: Kjer je tema, naj prinašam svetlobo, zelo pomenljivo. Kajti vedno, ko se soočimo s težko izkušnjo, potrebujemo ljudi, ki nam bodo stali ob strani. Njihova podpora in ljubeča navzočnost nam lahko v takšnih trenutkih pomenita veliko razliko. Kar ne moremo preživeti sami, čutimo, da bomo lahko preživeli s pomočjo drugih, ki jim je naša dobrobit pri srcu. Jezus nas poziva, naj še naprej zaupamo v Boga in vase. Vedno nam bo skušal spregovoriti besedo, ki bo v našo temo prinesla svetlobo, če bomo pozorni nanj. Jezus vnese luč v temo svojih učencev, ko jim zagotovi, da je njegova lastna smrt le zadnji korak na poti proti Očetovi hiši z mnogimi bivališči. To je podoba nebes kot Božjega gostoljubja in gostoljubnega doma. ‘Veliko bivališč’ kaže na odprt, prostoren dom, v katerem je prostor za vse, ki so odprti za Božjo ljubečo navzočnost. Jezus v temo učencev vnese dodatno svetlobo z obljubo, da bo ob koncu njihovega zemeljskega življenja prišel k njim in jih odpeljal v isto hišo Boga Očeta z mnogimi prostori, tako da bodo tam, kjer je on, Jezus, lahko tudi oni. Zato nam želi evangelij današnje nedelje spregovoriti, da je Božje kraljestvo primerljivo s poročno gostijo; ne navadno, ampak kraljevo poročno gostijo. Kralj želi počastiti svojega sina, zato pripravi razkošno gostijo, da bi proslavil sinovo poroko. “In poslal je svoje služabnike, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na poročno slavje.” Mislili bi, da bi morali priti vsi povabljeni. Če bi bili povabljen na poroko kraljevega prestolonaslednika, bi prav gotovo šli. V čast bi nam bilo biti tam. Prilika v današnjem evangeliju naj bi nas poučila o Božjem kraljestvu, nebeškem kraljestvu. Namenjena je temu, da nas nauči duhovnih lekcij. In pravzaprav je to zelo primerna zgodba, saj v Razodetju, ki je zadnja knjiga Svetega pisma, beremo: “Blagor tistim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno večerjo. Sveto pismo nam torej pravi, da bo prav na koncu nekakšno čudovito praznovanje, da bo veselje, podobno poročnemu slavju, poročni večerji. Jagnje tukaj, se seveda nanaša na Jezusa; imenujemo ga Jagnje Božje. On je tisti, ki bo žrtvoval svoje življenje, da bi bili mi rešeni. Jagnje je torej danes vstalo. Jagnje čaka na združitev s svojo nevesto, ki je Cerkev. Ob koncu časov pa bo veliko praznovanje. Zato je ta zgodba, ki jo je Jezus povedal, preden je šel na križ, zelo primerna. Rad bi, da bi se danes iz nje nekaj naučili. Tri stvari. Prvič, rad bi, da bi videli, da je Božje kraljestvo veliko veselje. To je zelo očitno; to je celotna zamisel podajanja tega prizorišča poročnega slavja, poročne pojedine. Od vseh človeških družabnih dogodkov bo tisti, na katerega bi najraje šli prav poroka. Mislim, da je to misel, ko je Jezus podal to podrobnost, da je poročno praznovanje, praznovanje užitka, veselja, navdušenja, čudovite hrane in prijetnosti, ki so zagotovljene. In to je Božje kraljestvo. Veselje se nahaja v Božjem kraljestvu. Mnogi med nami najdejo ali iščejo veselje v kraljestvih tega sveta. Iščejo veselje v svoji službi. Iščejo veselje v svojih odnosih. Iščejo veselje v neki lastnini. Radost iščejo v nekem bančnem računu. Toda Sveto pismo nam pravi, da je veselje v Božjem kraljestvu. Noben odnos nam na koncu ne bo prinesel končnega veselja. Ustvarjeni smo za večje stvari, nismo ustvarjeni samo za denar ali avto, hišo ali osebo, človeka. Ustvarjeni smo za Boga. V srcu imamo veliko hrepenenje, ki ga lahko zapolni samo Bog. Vidimo, ustvaril nas je Bog in ustvarjeni smo za Boga. In nikoli ne bomo zares, zares srečni, dokler ne bomo spoznali Boga, dokler ne bomo del Božjega kraljestva. Poročno slavje je podoba veselja v Božjem kraljestvu. In to je bistvo – On vabi danes. Vendar niso vsi prišli. In to je jasno razvidno iz te zgodbe, kjer vidimo drugo, očitno točko – zavrnitev Božjega kraljestva. Obstajajo ljudje, ki ne bodo prišli. Nenavadno! To je kraljevska pojedina, to je srečen dogodek, to je častna poroka, a oni ne bi prišli. Ne bodo pozorni. Preveč so zaposleni s svojo kmetijo, preveč so zaposleni s svojimi posli, ne bodo prišli. Še huje, obstajajo ljudje, ki bi ubili Božje glasnike. Tako zelo bi se razburili nad kraljem in njegovimi služabniki, da bi jih želeli utišati. Rekli bomo: “To je smešno. Zakaj bi kdo to storil?” Pravzaprav to ni smešno, saj se je to v zgodovini že zgodilo in se še dogaja. Dragi bratje in sestre! Vsakega od nas je Bog ustvaril enkratnega in neponovljivega. Vsakdo ima na tem svetu enkratno vlogo, bodisi veliko ali majhno. Morda je celo tako majhna, da se nam zdi nepomembna, toda gotovo ni nepomembna v Božjih očeh. Enako pravilo velja na vseh področjih. Če v uri neha delovati kolešček, pa naj bo velik ali majhen, se ura ustavi. Računalnik ne bo več deloval, če se pokvari samo en čip. Zaradi enega samega podrtega kola je cela ograja postala nekoristna. Vsak od nas je pomemben, podobno kot vsak kol v ograji. Ne recimo: Naredili bodo tudi brez mene. Čeprav je naša vloga še tako majhna, je pomembna. Brez nje bi bila skupnost zelo osiromašena. Zato se ne bojmo prinašati svetlobe, kjer je tema v našem življenju. Amen
Brezje, 11. 10. 2026
