Jezus pride v vas na meji med Galilejo in Samarijo, katere ime ni zapisano. Zunaj te vasi pa je bilo deset gobavcev, ki so bili v velikanskem zanemarjanju in sramoti. Devet od teh gobavcev je bilo Judov, eden pa Samarijan, ki jih je združevala bolečina. Živeli so v slabih razmerah. Niso imeli državne socialne varnosti, pokojnin, bolniških nadomestil, zdravstvenih pogodb, bonov za hrano, bolnišničnih sprejemov, nikakršne socialne podpore. Bili so zapuščeni. Glede na trajanje gobavosti so nekateri izgubili prste na rokah, nogah, ušesa, zobe, roke, nos. Na koži so se pojavile poškodbe in je bila gnila, smrad in videz pa sta bila neznosna. Ti moški so prosili in jedli hrano, ki je drugi niso hoteli niti pogledati. Živeli so s smetmi.. Čustvena bolečina gobavca pa je bila verjetno še hujša od fizične bolečine. Bil je ločen od svoje družine, od svoje skupnosti. Ni smel imeti nikakršnega stika s svojimi otroki ali vnuki. Nobenega. Takoj je bil odstranjen. Njegova žena mu ni smela dati poljuba za slovo. On sam tega ne bi dopustil, ker se je bal, da bi tudi ona zbolela. Preganjal jih je spomin na ljubljene osebe, ki so jih morali zapustiti, ko jih je duhovnik razglasil za gobavce. Izgubili so žene, otroke, domove, kariere, spoštovanje in vsako upanje, da bodo koristni. Kako bi bilo, če bi bili za celo življenje ločeni od prijateljev in družine in bi morali vsak dan oznanjati to ločitev? Prav gotovo grozno. Vendar pa v tem poročilu deset moških sreča Jezusa in ga slišijo reči nekaj najbolj nenavadnega. »Hočemo biti zdravi!« kričijo Jezusu. In Jezus odgovori: »Pojdite in se pokažite duhovniku.« Lokalni duhovnik je imel poleg vodenja bogoslužja ob sobotah še druge dolžnosti. Bil je tudi nekakšen zdravstveni uradnik. Če je bila oseba na čudežen način ozdravljena od gobavosti, je bilo naloga duhovnika, da pregleda telo, preveri, ali je bolezen popolnoma izginila, in razglasi, da je oseba ozdravljena. V takih primerih je bila oseba očiščena in v tem trenutku je bilo za gobavca dovoljeno, da je ponovno videl svojo ženo, ponovno objel svojo hčerko, ponovno iskal delo. Če mu je duhovnik dal zeleno luč, je bil ozdravljen! Jezus je tem gobavcem rekel: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Oni pogledajo svoje telo. Roke enega moškega so še vedno pohabljene. Drugi moški pogleda svojo nogo, ki se konča z umazano krpo na kolenu. Tretji pogleda svojo kožo in ugotovi, da je še vedno enako odvratna. Z drugimi besedami, vsi ti moški niso bili v nič boljšem položaju kot deset minut prej, ko so prvič zagledali Jezusa. Kljub temu so se odpravili iskat duhovnika. In na poti so bili ozdravljeni. Na poti se je ponovno pojavila roka, ki je zažarela od življenja. Noga je bila spet zdrava, cela, popolna. Koža se je očistila, drobne dlačice na podlakti pa so se iz snežno belih spremenile v rjave. Eden je pogledal drugega, drugi so pogledali ostale in začelo se je kričanje. Nasmehi so se spremenili v navdušenje. Odhiteli so v daljavo, ne verjamejoč, da je nočna mora končno minila. A da bi se čudež zgodil, so ti moški morali začeti hoditi v veri, še preden so se njihove okoliščine sploh lahko spremenile. Tudi za nas je to posebna lekcija, da ne moremo čakati, da se problemi končajo, da bi začeli hoditi v veri. Ne moremo postavljati pogojev Bogu in reči: »Gospod, takoj ko bom imel dovolj denarja, bom sledil tvojim navodilom.« Ne moremo moliti: »Gospod, če boš rešil ta problem v moji družini, bom začel hoditi v cerkev.« Preprosto ne moremo. Namesto tega Bog od nas zahteva vero, preden se lahko karkoli spremeni. To je narava Boga, ki vas tako zelo ljubi, da nam vedno daje priložnost, da smo hvaležni, tudi ko nam naše okoliščine ne dajejo motivacije za to. To se mi zdi, da je definicija vere. Če bi hvalili Boga samo v dobrih dneh, samo v najboljših okoliščinah, to sploh ne bi bila vera. To bi bilo bolj kot poslovni dogovor – in tu ne gre za posel. A le en ozdravljen gobavec se je vrnil. Med praznovanjem se je zavedel in se vrnil k Jezusu. Obrnil je svoje korake, pustil svojo družino in duhovnika in se vrnil k razlogu za svoje praznovanje. Njegov odziv in življenjska situacija sta bila edinstvena, vendar je v najpreprostejšem smislu njegova hvaležnost vodila k dejanjem. In to se je izkazalo za zelo pomembno. »Kje je ostalih devet?« je vprašal Jezus. Jezus sicer ni nikoli ukazal, da bi kateri koli od njih izrazil hvaležnost Bogu ali se vrnil k njemu, ozdravitelju. Kljub temu je bilo to tisto, kar je pričakoval. Zato, kaj torej pričakuje od nas? Ali nas Sveti Duh spodbuja k nekemu dejanju, ali nas spodbuja k nekemu koraku vere? Bodimo pogumni in naredimo ta korak. Predpostavimo, da nas Bog vleče v to smer ali k temu dejanju, in to tudi storimo. Še enkrat se bomo zaustavili pri treh različnih besedah, ki poskušajo povedati isto stvar.Vse tri pravijo, da je ta nekdanji gobavec zdrav. »Eden izmed njih, ko je videl, da je ozdravljen …« Grška beseda, uporabljena tu je »hi-a-tha«, ki je čisto medicinski izraz. Pomeni popraviti, ozdraviti. Je kot zlomljena kost, ki se končno zaceli. Ta človek je bil popolnoma ozdravljen. Nato Jezus vpraša: »Ali ni bilo vseh deset očiščenih?« Tu najdemo drugo besedo »kath-a-ri-dzo«, korenska beseda za naš »kateter«. Tudi to je delno medicinska beseda, saj pomeni »odstraniti nečistosti«. Ko zdravnik vstavi srčni »kateter«, lahko angioplastika odstrani blokado arterije. To bo povzročilo ozdravitev. Seveda so pomembne tudi judovske konotacije te besede. »Očiščenje« je bilo natanko tisto, kar je duhovnik iskal in razglasil. Imelo je tudi nekaj verskih podtonov. In zelo hvaležnemu človeku Jezus reče: »Vstani in pojdi; tvoja vera te je ozdravila.« Sicer ni nujno medicinska beseda, čeprav se je uporabljala za opis varnega rojstva otroka. To je beseda »so-so«, ki pomeni »rešen«. Grki so jo uporabljali za ljudi, ki so se rešili iz nevarnih situacij. Mornarji, ki so preživeli nevihto na morju, so bili rešeni, so rekli. »So-dzo«. Ko je Matej začel pisati svoje evangelij, je začel z božično zgodbo. Angel je rekel Jožefu, naj Dete imenuje »Jezus«, ker to ime pomeni, da bo »rešil ljudi njihovih grehov«. On bo »so-dzo« ljudi. Dragi bratje in sestre! Iz našega življenja, iz naših besed se pozna ali poznamo samo besedilo Svetega pisma ali poznamo tudi Boga. Ni pomembno, koliko blagoslovov prejmemo, ampak kako ravnamo, ko jih prejmemo. Ne izgubimo ene najbolj produktivnih lastnosti krščanstva … hvaležnosti! Ta lastnost vpliva na vsa področja našega življenja. Naj bo hvaležnost naša drža! To bo blagoslovilo vse … nas in Boga!
dr. Anže Cunk,
bolniški župnik
