Intervju: Bioetika

Objavljamo intervju z zdaj kardinalom Eliom Sgreccia, ki je bil dvakrat gost Tedna za življenje, drugič leta 2009, ko je nastal ta intervju. Kljub časovni razdalji in nekaterim spremembam je sporočilo o pomenu bioetike še vedno izredno aktualno. Priročnik bioetike pa je že dostopen tudi v angleškem jeziku.

V Tednu za življenje 2009 kot gost v Slovenijo prihaja škof mons. Elio Sgreccia, donedavni predsednik Papeške akademije za življenje in izreden strokovnjak za bioetiko, ki je tudi predsednik Mednarodnega združenja centrov za bioetiko s personalistično inspiracijo (FIBIP). Pred njegovim prihodom smo ga prosili za odgovor na nekaj vprašanj.

Mons. Sgreccia, bili ste začetnik bioetike v Italiji z ustanovitvijo Centra za bioetiko na Katoliški univerzi Sacro Cuore v Rimu in z ustanovitvijo Katedre za bioetiko na tamkajšnji Medicinski fakulteti. Danes je bioetika v Italiji in v mnogih drugih državah že močno uveljavljena stroka. Kako vi vidite njeno mesto in njeno vlogo v današnjem svetu?

Na to vprašanje odgovarja papež Benedikt XVI. v zadnji okrožnici Ljubezen v resnici (n. 74), kjer pravi, da bioetika danes predstavlja osnovno in najpomembnejše področje soočanja med absolutizmom tehnike in človekovo moralno odgovornostjo in da je od izida tega kulturnega soočanja odvisna možnost celostnega človeškega razvoja.
Dejansko je, če hočemo opredeliti pozitivne korake celostnega človeškega razvoja, potrebno najprej ugotoviti, ali je vse, kar je tehnično možno, tudi dovoljeno, ali pa nasprotno lahko vodi v propad. Ustvarjanje jedrskega, kemičnega in biološkega orožja, na primer, je danes možno, vendar ali je to zares pozitiven korak v človeškem razvoju? Drugi primer: gospodovanje nad posredovanjem človeškega življenja je danes tehnično mogoče in tudi široko dostopno v obliki sterilizacije, evgenične selekcije s prenatalno dialnostiko, selekcije spola itd., vendar je vprašanje, ali so to zares znamenja človeškega razvoja in razvoja vseh narodov?
Bioetika nam pomaga postavljati pogoje in meje, da bi bila tehnologija in posebej biotehnologija v službi resničnega in celostnega človeškega razvoja. Končno pa, pravi sv. oče v okrožnici, nas bioetika priganja k odgovoru na temeljno vprašanje »ali se je človek ustvaril sam ali je odvisen od Boga« in ali torej človek lahko počne s seboj, z drugimi in s svetom to, kar se mu zdi koristno, ali pa obstajajo cilji in meje.

Leta 1985 ste napisali Priročnik bioetike, obsežno knjigo, ki je hitro doživljala ponatise in prevode, obenem pa ste jo tudi dopolnjevali, tako da smo doživeli že več izdaj. Zadnja, četrta, je izšla leta 2007. Kaj vas je nagnilo, da ste napisali prvi priročnik? In kako so nastajale kasnejše izdaje?

Za pisanje priročnika bioetike sem se poleti 1985 odločil iz treh razlogov: najprej zaradi didaktičnih potreb, ko sem na Medicinski fakulteti začel poučevati bioetiko in ni bilo nobenega primernega študijskega gradiva za študente ne v italijanščini ne v kakšnem drugem jeziku; potem zaradi dejstva, da je obstoječa literatura, ki je prihajala predvsem iz ZDA preko revij in Bioetične enciklopedije (New York, 1978), prinašala zgolj opise posameznih teorij in različnih etičnih stališč, ali pa je bila zaznamovana z utilitarizmom in relativizmom, ki ga sam nisem mogel sprejeti za svojega. Tretji razlog pa je bil, da mi je rektor naše univerze, filozof prof. Bausola, podčrtal potrebo po priročniku za študente medicine, ki imajo opravka z življenjem bolnikov in ljudi nasploh; priročnik naj bi vseboval tudi etične presoje v luči temeljnih vrednot človeške osebe.
Priročnik je šel hitro v promet; obenem pa so neprestane novosti v znanstvenem razvoju, posledične etične razprave, spremembe na pravnem področju in novosti na področju cerkvenih dokumentov narekovale ne le ponatise, ampak tudi nove izdaje. Tako imamo zdaj uradno četrto izdajo, ki pa je v resnici peta, ker je med prvo in drugo izdajo izšla 1a izdaja, ki je bila že spremenjena glede na prvo. Zadnja izdaja, pa tudi že prejšnje, so doživele različne prevode. Pripravljajo angleški prevod v ZDA, ravnokar je izšel prevod v španščini, pripravljajo tudi portugalsko izdajo. Že nekaj let je naprodaj francoska izdaja priročnika. Nekaj prevodov je bilo tudi v Vzhodni Evropi. Obstaja tudi sintetična izdaja priročnika v arabščini.

Vrsto let ste vodili Center za bioetiko, zdaj Inštitut za bioetiko, v okviru katerega izhaja revija Medicina in morala in v okviru katerega potekajo vsakoletni Izpopolnjevalni tečaji bioetike za vse, ki že imajo fakultetno izobrazbo in želijo poglobiti svoje bioetično znanje in razmišljanje. Tak tečaj smo opravili tudi nekateri iz Slovenije in smo Vam za to možnost hvaležni. Kakšno je danes zanimanje za podiplomski študij bioetike?

Na izpopolnjevalnih tečajih je še vedno zelo množična udeležba. Prav tako je veliko zanimanje za magistrski študij, organiziran v Rimu (skupaj s Papeškim inštitutom Janeza Pavla II. za študij zakona in družine) in v San Giovanni Rotondo. Že nekaj let imamo tudi doktorski študij za formacijo novih docentov bioetike. V teh dneh je bil eden mojih prvih učencev, prof. Antonio Spagnolo, imenovan za direktorja inštituta.

V svetu obstajajo različne šole bioetike, ki prihajajo do različnih zaključkov, ker izhajajo iz različnih temeljev. Vi ste predstavnik personalistične bioetike, ki v središče bioetične refleksije postavlja osebo v njeni celovitosti in v njenem dostojanstvu. Ali ni ta pristop logičen? Zakaj ni potem povsod sprejet?

Različne šole bioetike izhajajo iz različnih filozofskih postavitev.Tako obstajajo bioetične šole, ki so zaznamovane z anglosaksonskim utilitarizmom, z evropskim liberalizmom, z ameriškim kontraktualizmom, s sociobiologizmom, ki ima prav tako ameriški izvor, itd.
Personalizem, ki ima svoje korenine v klasicizmu in v krščanstvu, je bil v prejšnjem stoletju razširjen v Franciji in po svetu, še posebej takoj po drugi svetovni vojni, in sicer na sociopolitičnem področju in na katoliških univerzah. Sam sem razmišljal, da bi personalizem z ontološko utemeljitvijo mogel in moral biti upoštevan predvsem na področju bioetike.
Njegova logična in antropološka vrednost je v njegovem univerzalizmu, ker išče dobro vseh ljudi in vsega človeka, kot je dejal papež Pavel VI. v okrožnici O razvoju narodov.
Kadar obstaja več življenjskih perspektiv in bi radi ugotovili, katera je prava, lahko proučimo racionalne osnove vsake od njih; če pa hočemo biti bolj hitri in enako gotovi, se lahko po predlogu Bernarda J.F. Lonergana vprašamo, katera perspektiva je najširša in zaobjema največ. Tista, za katero sem rekel: ves človek v vsakem človeku. Ta je najbolj humanistična in zato najbolj resnična. Sposobna je zbrati in povezati izgubljene in enostransko poveličevane vrednote v drugih perspektivah (svoboda, korist itd.).

Vaše razmišljanje je bilo vedno zelo racionalno. Kako Vi sami danes vidite razmerje med razumom in vero?

Na odnos med vero in razumom, kakor je dobro razvidno v okrožnici papeža Janeza Pavla II. Vera in razum, ne smemo gledati izključevalno, češ kjer je razum, se ne sme upoštevati vere, in obratno. Prav tako ne smemo na razum in vero gledati vzporedno, kot da se vera in razum stikata le v neskončnosti in torej izven tega sveta. Odnos med vero in razumom je dialoški: vera zastavlja vprašanja razumi in razum veri. Razum, ki zaradi predsodka ne bi hotel preveriti, če so v področju vere odgovori, ki razum potešijo, je samouničujoč racionalizem in suženj predsodkov. Razum se bogati in utrjuje v soočanju z resnico vere; vera postane komunikabilna in bogato človeška v stiku z razumom, brez tega stika pa tvega fondamentalizem.

Personalistični centri za bioetiko ste že nekaj let povezani v mednarodnem združenju FIBIP, katerega pobudnik in predsednik ste. Kako FIBIP vstopa v dialog z drugimi šolami bioetike in v dialog s širšo družbo?

FIBIP trenutno združuje 42 centrov in inštitutov, pretežno univerzitetnih, z vseh celin. Ti centri in inštituti so v dialogu z različnimi konteksti in pomagajo tako celotnemu združenju, da se zavzame za različne probleme in vprašanja, ki razvnemajo bioetične razprave v različnih kulturah. Decembra bomo imeli letni kongres v Jeruzalemu in eden od kongresnih dnevov bo posvečen medverskemu dialogu med kristjani, Judi in muslimani.

Krajši čas ste bili tudi tajnik Papeškega sveta za družino. Kako gledate na današnjo družino in na to, kar se dogaja z njo?

Družina je danes v krizi povsod, tudi v katoliškem svetu. Kristusov model družine, ki je utemeljen na prisotnosti Vstalega Jezusa v skupnosti in v življenju zakoncev po zakramentu, trpi in občuti težnje in izzive hedonistične družbe, ki je zaznamovana z individualizmom, s problemi, ki so posledica urbanizacije, industrializacije, emigracije.
Kjer pa je evangeljski model predstavljen in sprejet, se krepi in postaja pomemben za družbo, ker dokazuje, da je to mogoče.

Veliko let ste svoje moči posvečali Papeški akademiji za življenje, ki od svojega nastanka leta 1994 dalje opravlja veliko delo, razvidno tudi iz številnih tematskih zbornikov letnih skupščin in kongresov. Kateri zbornik je za Vas najpomembnejši? In kateri je za Vas najdragocenejši sad dosedanjega dela akademije?

Med najpomembnejšimi raziskavami in publikacijami so tiste, ki so posvečene okrožnici Evangelij življenja. Okrožnica je izšla leto dni po ustanovitvi akademije. Še posebej sta pomembni publikaciji Interdisciplinaren komentar (v španščini in italijanščini) in Evangelium Vitae in pravo. Poleg tega so bili zelo dobro sprejeti zborniki Identiteta in status zarodka (v štirih jezikih), zbornik kongresa o odraslih matičnih celicah, ki je bil tudi v celoti objavljen v angleški znanstveni reviji Cell, zborniki Človekov genom, Človeška oseba in družba, Etika raziskovanja, zbornik o ugovoru vesti itd.

Med več kot 3000 enotami, ki ste jih objavili, je tudi knjiga Bioetika v vsakdanu, kjer so zbrani Vaši članki iz dnevnih časopisov. Naslov nakazuje, da bioetika vstopa v vsakdanje življenje ljudi. Bi torej vsakdo moral poznati bioetiko?

Knjiga je zbirka člankov o vprašanjih bioetike, o katerih so potekale politične razprave. Gotovo so tista bioetična vprašanja v določeni meri imela posledice za odločitve ljudi v vsakodnevnem življenju.

V Sloveniji boste predavali o bioetičnih dilemah na mejah življenja. Je odnos do začetka življenja povezan z odnosom do konca življenja? Česa se v Sloveniji lahko naučimo iz tega, kar se zdaj dogaja v Italiji?

Glede razprav, povezanih z bioetičnimi problemi ob začetku življenja in ob koncu življenja, se v Sloveniji gotovo lahko učite iz tega, kar se je v Italiji zgodilo narobe ali slabo, da tega ne bi ponovili, po drugi strani pa tudi iz tega, kar so italijanski katoličani naredili skupaj z »mnogimi ljudmi, ki so kot neverujoči zvesti pravici do življenja«. Lahko bomo govorili o še vedno v Italiji vročih vprašanjih »jutranje tabletke« in kemičnega splava z RU 486. Spomnili se bomo lahko sprejema italijanskega zakona o »asistirani prokreaciji« (umetni oploditvi). Lahko bomo govorili o problemih konca življenja, povezanih s predlogom zakona O paliativnem zdravljenju in z razpravo o takoimenovanem »biološkem testamentu«. V kratkem času, ki nam bo na voljo, bomo poskusili osvetliti ta dogajanja, boleča dejstva in problematike, ki so še prisotne.

Kaj bi rekli bralcem Družine ob naslovu letošnjega Tedna za življenje »Dam svoje življenje, da ga zopet prejmem«, ne le kot bioetik, ampak tudi kot duhovnik po 57 letih duhovništva in kot naslovni škof?

Te besede so resnične in so resnične zame tudi po 57. letih duhovništva in pri 81. letih starosti; ne samo, ker verujemo v telesno vstajenje, ki nam bo omogočilo ponovno – in bolj obogateno z mirom in veseljem – zaživeti telesno življenje, ki nam ugaša; te besede so resnične tudi za duhovno in moralno življenje vsakega dne: medtem ko se fizične in materialne resničnosti (kot je obleka, avtomobili itd.) z uporabo trošijo in uničujejo, se duhovna in moralna bogastva (kot je vera, ljubezen, dar samega sebe), ko se uporabljajo in darujejo, pomnožujejo.

Pripravila: s. Mirjam Cvelbar