Manfred Liitz
MEDICINA IN PSIHOTERAPIJA –
KAKŠNO UPANJE?
Manfred Lutz je zdravnik psihiater in psihoterapevt,
obenem tudi diplomirani teolog. Je direktor psihiatrične
bolnišnice Alexianer Krankenhaus v Kolnu, predavatelj
na Katoliškem družbenem inštitutu kolnske nadškofije,
c”lan Papeškega sveta za laike in član Papeške akademije
za življenje.
Objavljeno besedilo je prispevek, ki ga je dr. Lutz pripravil za XI. letno zasedanje generalne skupščine Papeške
akademije za življenje z izvirnim naslovom »RELIGIJA
ZDRAVJA IN NOV POGLED NA ČLOVEKA«. Prispevek
bo vključen v letni zbornik akademije, ki je v pripravi in
bo izšel pri založbi Libreria Editrice Vaticana.
Isto predavanje je dr. Lutz na povabilo Gibanja za življenje
predstavil v Ljubljani s pričujočim naslovom v okviru
XIV. tedna za življenje.
Manfred LQtz
MEDICINA IN PSIHOTERAPIJA –
KAKŠNO UPANJE?
Zbirka ZA ŽIVUENJE
Tretja knjižica
Manfred Liitz
MEDICINA IN PSIHOTERAPIJA – KAKŠNO UPANJE?
Naslov izvirnika:
The .religion of health. and the new view of human being
Prevedla in odgovarja: s. Mirjam Cvelbar, dr. med., SL
Izdalo: Društvo Gibanje za življenje, Rimska 13, Ljubljana
Izvedba: GApro d.o.o., Ljubljana
Ljubljana, december 2005
CIP – Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
253
LOTZ, Manfred
Medicina ln psihoterapija – kakšno upanje? / Manfred Uitz ;
[prevedia Mirjam Cvelbar]. – Ljubljana: Društvo Gibanje za življenje,
2005. – (Zbirka Za življenje; 3)
Prevod dela: The religion of health and the new view of human being
ISBN 961-90381-3-4
223935488
——— za življenje 3
MEDICINA IN PSIHOTERAPIJA –
KAKŠNO UPANJE?
Kdor je mislil, da bo krščanstvo, potem ko se je prekalilo v uničeva1nih bojih 20. stoletja, imelo po padcu berlinskega zidu leta 1989 in po dejanskem koncu »realnega
socializma« enkratno priložnost za širjenje svojega univerzalnega odrešilnega sporočila, je ostal razočaran. Sicer so prejšnji svetovni nazori, ki so bili sovražni krščanstvu in so se izražali v besedilih, v strukturah in posameznikih, res izginili kot hude sanje, a za seboj so pustili
kaotično močvirje z nejasno mešanico resignacije, skepticizma, nihilizma, ateizma in agnosticizma, s katero se
je veliko težje soočati, ker jo je težko opredeliti.
Ne gre več za enega ali več svetovnih nazorov, ki bi jih
lahko utemeljevali z razlogi, jih izpovedovali ali obravnavali na sistematičen način, ampak gre za ozračje, ki
vstopa tudi v krščanske cerkve in v posamezne kristjane,
ki pa se vedno bolj izkazuje kot tuje krščanski veri. Ko
»onstran dobrega in zla« (Nietzsche) ekonomski uspeh, v
skladu s popolnoma sekulariziranim kalvinizmom1, postane najvišje vrednostno merilo, je vsaka etika, temelje-
ča na konceptu, da človek zmore zaradi moralne odgo-
1. Prim. WEBER M., Die protestantische Ethik und der Geist des Kapitalismus, Tiibingen: Verlag J.e.B. Mohr, 1920.
5
——— za življenje 3———
vornosti narediti odločitve, ki mu niso v neposredno korist, iztrgana iz svojih temeljev. Ekonomski uspeh pa je v
končni analizi iracionalen. Poročila na trgu z živino imajo
manj zanesljivosti kot vremenske napovedi. Ne vodi jih
logika, ampak neke vrste psiho-logika. Instrumenti te psiho-logike so močni mediji, ki so pridobili gigantske razsežnosti. Ti po eni strani razvijajo svoje lastne, nenavadne dinamike in oblikujejo različne atmosfere; po drugi
strani pa so hkrati odvisni od teh atmosfer, in to na način,
ki ga ni mogoče logično razložiti.
Spričo te kaotične, zmedene javne atmosfere, za katero so značilne mnoge iracionalnosti, kristjani tvegamo,
da se zatečemo v enako iracionalno skupinsko atmosfero, ki vzpostavlja bolj čustveno orientiran kot miselno
orientiran svet nasproti »svetu tam zunaj«. To je pot h kultom.
Papež Janez Pavel II. nam je pokazal drugačno pot,
katoliško pot. Ko je v svoji prvi okrožnici »Človekov Odre-
šenik« v času, še vedno močno zaznamovanem s svetovnonazorskimi razpravami, pokazal na človeka kot na pot,
ki jo je Bog izbiral skozi zgodovino, in iz te krščanske
antropologije nadaljeval svoje sporočilo, je s tem že napovedoval razvoj, ki je danes vsem pred očmi: čas razprav o svetovnih nazorih je minil in prišel je čas razprav
o nazorih glede človeka. Odslej bo nekdo lahko prepoznal kristjane po odgovoru na vprašanje, ali vidijo človeka (tako kot Peter Singer2) kot skupek zmožnosti, katerega dostojanstvo je odvisno od neposredne prisotnosti
teh zmožnosti, ali pa (skupaj s celotno krščansko tradici-
2. Prim. SINGER P., Practical Ethics, Cambridge: Cambridge University
Press, 1979.
6
——— za življenje 3 – ——–
jo) lahko pripišejo celotno dostojanstvo človeku tudi takrat, ko je v skrajni potrebi. Dejansko težko najdemo večje
nasprotje, kot je nasprotje med zdaj že prevladujočo miselnostjo, ki zanika človeške pravice in človeško dostojanstvo najšibkejšim in najbolj potrebnim človeškim bitjem, tj. zarodkom na začetku življenja in hudo možgansko prizadetim na koncu življenja, ter med krščanskim
pogledom, da je Kristus sam na poseben način prisoten
v najšibkejših in najbolj potrebnih. Tako mora biti danes
v sporočanju »veselega oznanila« na prvem mestu veselo oznanilo o odrešenju človeka. Pri tem ne gre za abstraktno odrešenje, ampak zelo konkretno za osvoboditev od podob o človeku, ki so človeško nedostojne in ki
vodijo k preziru do človeka. Napredek namreč, ki bi pod
svojimi nogami pokopal človeka samega in njegovo dostojanstvo, bi bil sicer morda res nadaljevanje evolucije,
ne bi pa bil več človeški napredek. Zato je bila okrožnica
Evangelij življenja središče oznanjevanja papeža Janeza
Pavla II. Vsi mi smo kot kristjani poklicani, da z lučjo
razuma, ki ga je Bog dal ljudem, dajemo razloge upanja, ki živi v nas; in to pomeni, da si moramo predvsem
prizadevati za razumen dialog z današnjim svetom, ki
pozablja, kdo je človek in kje so temelji njegovega dostojanstva.
Razsodno moramo razkrivati spremembe v današnjem
zavedanju vrednot in vnašati krščanska prepričanja v konkretna bioetična vprašanja, ob tem pa moramo uporabljati znanstveno usposobljenost.
Ob vsem tem se poraja vprašanje, ali vendarle za vsemi vprašljivimi podobami človeka, ki so danes prevladujoče, ne obstaja neka skupna tendenca, določen pogled
na človeka, ki je dosegljiv razumskemu etičnemu razmi-
7
za življenje 3 ———
sleku. Prepričan sem, da tak pogled na človeka v resnici
obstaja, in da postaja vedno bolj prevladujoč, tudi v mednarodnem obsegu. Poimenujemo ga lahko »religija zdravja«3. Ne Bog, ampak zdravje, zdravje posameznika je v
tej religiji »največja dobrina((. Ljudje ne pričakujejo več
rešitve v življenju po smrti, ampak tukaj in zdaj. Potem
ko so izgubile svoj pomen kolektivne imanentne eshatologije, kot sta marksizem in leninizem, se zdaj ljudem ponujajo individualne imanentne eshatologije. In te imajo
neprimerno večji uspeh kot prejšnje. Ljudje pričakujejo
večno življenje kvantitativno od medicine (v primeru
neizpolnitve pričakovanj človek lahko po tem prepričanju seveda toži), kvalitativno pa človek pričakuje večno
srečo od psihoterapije.
Neopazno, a z veliko odločnostjo, so v zdravstveni sistem vstopile vse značilnosti religije. Tako imamo v zdravstvenem sistemu zdravnike kot polbogove, imamo kraje
romanj, krivoverstva, »asketska« dietetična gibanja, obrede, misijonarske državne kampanje za zdravo življenje.
V kvazi-pelagianskem smislu je zdravje oz. odrešenje, kot
skoraj vse v naši družbi, pojmovano kot proizvod, ki ga je
mogoče izdelati: človek mora nekaj narediti za svoje zdravje, brez nič ni niČj če kdo umre, umre po lastni krivdi.
Netankovestno se ustvarja občutek krivde in beseda )’greh((
se v družbi uporablja le v povezavi s »prehrambenimi grehi((, kot je na primer zaužitje torte. Poleg vsega religija
zdravja ne le oponaša »tabu blasfemije« v zahodnih druž-
bah, ampak ga je popolnoma prenesla iz krščanstva v religijo zdravja. Šale o zdravju niso dopustne.
3. Prim. LUTZ M., Lebenslust – Wider die Diiitsadisten, den Gesundheitswahn und den Fitness-Kult, MUnchen: Patdoch Verlag, 2002.
8
——— za življenje 3———
Če pa je zdravje pojmovano kot svet, nedotakljiv, najvišji cilj vsega človeštva, je vsaka razsodna zdravstvena
politika iztrgana iz svojih temeljev. Politika je umetnost
tehtanja različnih vidikov. Ni pa mogoče tehtati »največ
je dobrine« – zanjo je potrebno narediti vse. In zato v zahodnem svetu že leta nimamo resnične zdravstvene politike. Spreminjajo sicer sisteme, pripisujejo zdravstvene
pomanjkljivosti različnim izsekom prebivalstva, razlagajo s politično korektnimi, a brezpomenskimi besedami,
da mora biti »vse, kar je medicinsko potrebno«, financirano za vsakega državljana, da ne sme biti nobenega
»dvorazrednega zdravstvenega sistema« itd. A vsakdo ve,
da to v resnici obstaja povsod po svetu. Bogati ljudje so
vedno lahko živeli dlje kot revni in še danes je tako – sicer, hvala Bogu, v manjši meri – in ni verjetno, da bi se to
lahko temeljno spremenilo. Kar bi moralo biti politično
doseženo, je smiselna stopnja solidarnosti. A to je mogo-
če samo, če državni red vrednoti zdravje kot veliko dobrino, a ne kot največjo dobrino. Vemo pa, da bi vsak
politik, ki bi pozival h krčenju pravic na področju zdravstva, tvegal, da ne bo nikoli več izvoljen. Zato komajda
obstaja v politiki kakšno področje, kjer bi politiki delovali
z manj razuma in razsodnosti ter z več populizma in demagogije, brez resničnega reševanja problemov, predvsem tistih finančne narave.
Religija zdravstvenega egoizma ima tudi druge druž-
bene posledice. Medtem ko imajo krščanstvo, judovstvo
in islam vedno tudi družbeno-dejavno razsežnost, je religija zdravja popolnoma egocentrična. Tisti, ki »verujejo
v zdravje«, se zanimajo samo za rezultate svojih preiskav,
za svoj krvni.tlak, za svojo prognozo. Solidarnost, ki je
tako pogosto citirana v razpravah o zdravstveni politiki,
9
— – —– za življenje 3 – ——–
se mora napajati iz drugih virov. Religija zdravja je sama
po sebi v družbenem smislu popolnoma brezbrižna.
Etične posledice tega novega, transnacionalnega, kvazireligioznega gibanja pa so še hujše. Če je zdravje pojmovano kot največja dobrina, potem je samo zdrav človek
» resnični človek«. Če nekdo ni zdrav, in še posebej, če ne
more več postati zdrav, posledično to pomeni, da je drugorazredna ali tretjerazredna oseba. In to nas pripelje h
ključnemu problemu v bioetičnih razpravah zadnjih let.
Prevladujoča religija zdravja je res pripeljala do močno
povečanega zanimanja javnosti za zdravljenje. Vendar
pa je posredno sporočilo tega željnega zanimanja za medicinsko zdravljenje to, da neozdravljivi, kronično bolni
in prizadeti stojijo na robu družbene skrbi, torej na robu
družbe. Malo se poroča o tem in komaj opazno se razširja miselnost, da človek »ne bi hotel živeti na tak način« in
da mora zato imeti »pravico do dobre smrti«, v grškem
prevodu »evtanazije«. Na začetku človekovega življenja
pa se družba ne sprašuje o preprečevanju prizadetosti,
ampak o preprečevanju bivanja prizadetih. V Nemčiji,
na primer, že tako majhna prizadetost, kot je zajčja ustnica, zadošča za smrtno injekcijo kalija v srce in to vse do
rojstva, celo še v porodnem kanalu, v okviru široko definirane »medicinske osnove za splav«. Tako ubijanje glede na nemško zakonodajo ni niti ilegalno niti kaznivo,
ampak je redna zdravstvena usluga, ki jo krijejo zdravstvene zavarovalnice.
Take grozljivosti se v družbi lahko izvajajo samo potem, ko je bilo že ustvarjeno ustrezno ozračje. In prav
religija zdravja je tista, ki daje ton temu ozračju.
Pomen religije zdravja za družbeno pojmovanje in za
družbeno vrednotenje postane še posebej razviden v pri-
10
— —— za življenje 3———
meru t.i. »etike zdravljenja«. Ta izraz so skovali v Nemčiji
v okviru razprave o uporabi embrionalnih (zarodkovnih)
matičnih celic. Priznali so, da ubijanje zarodkov predstavlja problem, a so se opravičili z izrazom »etika zdravljenja«: zarodke so ubili zaradi »visoko plemenitega cilja«, ki
je zdravljenje drugih. Seveda so obstajali etični pomisleki glede ubijanja zarodkov, a »etika zdravljenja« zahteva
od družbe, da pomaga bolnim ljudem, in s tem dozdevno upravičuje žrtvovanje zarodkov. Taka uporaba izraza
»etika«bi morala biti sumljiva s stališča filozofske etike.
Seveda, vedno obstaja etika zdravljenja, ker mora vsako
zdravljenje potekati v skladu z etičnimi načeli . A skovanka »etika zdravljenja« je bila zasnovana z namenom, da
zaključi razumsko etično razpravo na izredno učinkovit
demagoški način, oziroma da jo sploh popolnoma prepreči . Nekoč se je slišalo, da bi uporaba matičnih celic
zarodkov nekega dne lahko omogočila ozdravitev Parkinsonove bolezni. Z nevrološkega vidika je to le malo verjetno in dosedanje izkušnje ne podpirajo znanstvenega
optimizma. Vendar pa ima javna razprava drugačen potek kot znanstvena razprava. V javni razpravi učinkujejo
predvsem pretirane poenostavitve. V Nemčiji imamo star
izrek, ki ga pripisujejo Paracelzusu: »Tisti, ki zdravi, ima
prav.« To dobro medicinsko načelo je bilo etično zlorabljeno v javni razpravi, in je bilo spremenjeno v ciničen
argument za knockout. »Etika zdravljenja«tako predstavlja fundamentalizem religije zdravja, saj je nedovzetna
za razumsko razpravljanje.
Prav ta nedovzetnost je tudi razlog, zakaj so cerkveni
dokumenti o bioetičnih vprašanjih kljub prepričljivim argumentom, ki jih prinašajo, pogosto deležni tako majhne
pozornosti. Argumenti so skoraj nemočni proti dominant-
11
za življenje 3 —
ni iracionalni atmosferi. Zato sem prepričan, da mora
predvsem v zahodnih družbah revolucionarna preobrazba pogleda na človeka postati osnovna tema, v povezavi
z idolizacijo zdravja. Od nas kristjanov mora biti zahtevan napor, ki je potreben, da bi na ustrezen način izrazili
krščansko razumevanje zdravja.
Pri tem se moramo izogibati nevarnosti, da bi padli v
drugo skrajnost, in sicer v neoplatonistični prezir do zdravja in v zaničevanje telesa. Krščanstvo je od vsega začetka
verovalo v učlovečenje, torej v u-telešenje Boga, kar je
povzročalo grozo pri neoplatonskih filozofih. Vse od za-
četka je krščanstvo učilo, da moramo visoko spoštovati
telo kot »tempelj Svetega Duha(( (lKor 6,19). Papež Janez
Pavel II. je izrazil pomembne vidike te tematike in njenih etičnih izpeljav v svoji »Teologiji telesa((4. To pomeni,
da je telesno zdravje, čeprav ni največja dobrina, še vedno in neovrgljivo velika vrednota. Jezusova ozdravljenja
so bila znamenja tega; in ozdravljenja, ki so se dogajala
po apostolih, so znamenja zares holistične (celostne) odre-
šenjske dinamike veselega oznanila, ki zajema dušo in
telo. Zgodnji cerkveni očetje so se obračali na Kristusa
kot na zdravnika: »Samo eden je zdravnik…«5, pravi Ignacij Antiohijski. Efraim Sirski piše: «Hvaljeno nebeško
usmiljenje, ki se je spustilo na zemljane, da bi ozdravilo
bolni svet preko zdravnika, ki se je sklonil nadenj.« 6. Kristjani so vedno polagali svoje upe v celovito zdravljenje,
4. JA.N”EZ PAVEL II., Sredine kateheze od 5/9/1979 – 28/9/1984.
5. IGNACIJ ANTIOHIJSKI, Eježanom, Poglavje 7.
6. EFRAIM SIRSKI; cit. v: BEINERT W., Hilft Glaube heilen?, Diisseldorf:
Patmos Verlag, 1985, str. 69.
12
——— za življenje 3———
tudi na romarskih krajih kot v Lurdu, kjer ljudje še danes
iščejo ozdravitev telesa in duše. Končno je nauk o vstajenju mesa tisti, ki postavlja telo in njegovo stanje za osrednjo krščansko kategorijo, in to z dokončno jasnostjo. Vendar pa nikoli, v celotni krščanski tradiciji, zdravje ni bilo
pojmovano kot največja dobrina. Zdravje je velika dobrina, nič več in nič manj.
Vedno obstaja nevarnost, da zdrav katoliški nauk postane zatemnjen v dnevni praksi, v življenju posameznega kristjana, v življenju župnije, v pridigah, v priložnostnih govorih, v osebnih voščilih. Dejansko kaže, da religija zdravja večkrat vstopa tudi v življenje Cerkve. V nekaterih naših župnijah poteka v postnem času »post za
zdravje«. A post z namenom, da bi umrli »čim bolj daleč
stran v prihodnosti« in čim bolj zdravi, je nekaj povsem
drugega kot krščanski post: »S telesnim postom urejaš
naše strasti, nam dvigaš duha …« 7. Nepremišljena pripomba »Glavno, da je zdravje« je zdaj pogosta tudi med
nemškimi kristjani, npr. ob rojstvu otroka. Pastoralni centri
ponujajo izredno široko paleto tečajev, ki so v zvezi z
zdravjem, v nasprotju s skromnim številom seminarjev z
versko vsebino. Priložnostni govori v katoliških bolnišnicah so včasih ognjevito povzdigovanje holističnega zdravja, sklicujoč se na nekaj navedb Svetega pisma. Seveda
se nobena od teh stvari ne dogaja s slabim namenom,
ampak premalo domišljeno, v naivnem poskusu, »da bi
našli stik z ljudmi današnjega časa«.
7. Prefacij v postnem času.
13
—- —- za življenje 3———
Psihologija je v naših časih postala posebej cenjena
širom po svetu kot privlačna disciplina za »holistične« pristope; kot tako jo cenijo tudi v cerkvenih krogih. Psihologija je resna znanost, ki raziskuje merljive in razumljive
vidike človekovega psihičnega življenja. Zato v središču
psihološke znanosti ni človekova svoboda, ampak vzorci,
načela in predvidljivost ravnanja. Psihološka znanost tvori
osnovo za psihoterapijo, ki nikakor ni identična s psihologijo in ki je visoko cenjena tako v celotni družni kot v
Cerkvi. Psihoterapija je v določen cilj usmerjen, časovno
omejen, metodičen in zato umeten odnos, ki je vezan na
plačilo. Označuje ga asimetrija med trpečim človekom,
ki išče pomoč, in med strokovnjakom, ki uporablja dolo-
čeno metodo. Psihoterapija je – ne glede na uporabljeno
metodo – vedno manipulativna (v pozitivnem pomenu
besede), ker je njen namen odpraviti simptome, zaradi
katerih človek trpi, in to v najkrajšem možnem času. Psihoterapija torej ni eksistencialen odnos, kot je ljubezen
ali izkustvo smisla življenja. Ljubezni in smisla življenja
ni mogoče kupiti za denar. Zato dobra psihoterapija ni
nikoli holistična, ker ne more pokazati poti k odrešenju.
Holističen odnos pa je pastoraIna oskrba v pravem pomenu besede, kjer gre za globok religiozen odnos, ki je
dialoški v smislu Martina Bubra8 ali zakramentalen.
Mešanica psihoterapije in pastoralne oskrbe, kakor jo
danes pogosto priporočajo in razširjajo, je zato zelo nezdrava. V taki mešanici pastoralen odnos postane manipulativen, asimetričen in hkrati neomejen. Nastanejo
»guru« situacije s problematičnimi odvisnostmi, in v sre-
8. BUBER M., Das dialogische Prinzip, Heidelberg: Verlag Lambert Schneider, 1962.
14
—- za življenje 3
dišču ni več Jezus Kristus, ampak lik takega »holističnega« terapevta. Taka mešanica uničuje tako psihoterapijo
kot pastoralno oskrbo.
Seveda lahko mentalne motnje preprečujejo človeku
globlji odnos z Bogom. Te motnje moramo zdraviti. A to
zdravljenje ne more ustvariti odnosa z Bogom. Lahko
samo odpre zaklenjena vrata. Kam se bo nato človek napotil, je popolnoma njegova odločitev.
Tehnik zdravljenja torej nikoli ne smemo pojmovati
kot poti odrešenja. Kristjani vemo, da moremo zarjo odre-
šenja odkrivati posebej v skrajnih življenjskih situacijah –
prav v tistih, ki jih religija zdravja prezira in jih hoče odstraniti. Prav v prizadetosti, v bolezni, v bolečini, v trpljenju, v starosti, v umiranju in v smrti more človek doživljati najbolj pomenljive vidike življenja bolj intenzivno in
bolj jasno kot v »časih brez vznemirljivih dogajanj«, ko se
človek v ničemer ne počuti »omejenega«. Krščansko sporočilo lahko pokaže ljudem današnjega časa, ki iščejo re-
šitev, trdno pot k izpolnitvi življenja preko pozitivnega
odnosa do teh neizogibnih navideznih življenjskih primanjkljajev. Prav to je na izreden način izpričal pokojni
papež Janez Pavel II. – najprej s svojim apostolskim pismom »0 krščanskem pomenu človeškega trpljenja((, nato
pa z utelešenjem teh besed ob koncu svojega življenja.
Dejstvo, da je Sveti oče odživel to, kar je prej napisal, je
utelesilo njegovo sporočilo na najbolj dojemljiv in intenziven način. To je živeta alternativa prevladujoči pretirani skrbi za zdravje, ker usmerja človekovo pozornost onstran sebe.
Religija zdravja se vrti okrog starodavnega vprašanja
religije, ki je obvladovanje izkušnje pogojnosti in negoto-
15
——— za življenje 3———
vosti in izkušnje smrti. Vendar zavaja ljudi, da se izgubljajo v borbi proti smrti. So ljudje, ki živijo takorekoč
samo preventivno, da bodo lahko potem zdravi umrli.
Človek bi lahko rekel, da si ljudje v izogibanju smrti zapravijo življenje – tisti življenjski čas, ki ga ne morejo nikoli več ponoviti. In ko potem ležijo na smrtni postelji in
se dogaja tisto neizogibno, čemur so se vedno hoteli izogniti na vse možne načine v zvezi s svojim zdravjem, se
morda vprašajo, ali ne bi morali v življenju posvetiti nekaj več časa ženi, otrokom, prijateljem, namesto telovadnici. Morda se vprašajo, ali ne bi morali v življenju več
storiti za druge ljudi.
Krščansko sporočilo ima največjo moč in vrednost prav
pred obličjem smrti. »Evangelij življenja« dobiva luč od
tam. Kdor potlačuje smrt, izgublja življenje. Kristus oznanja življenje, ko pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). To življenje ni lahko življenje, ampak je
življenje tistega, ki je »trpel …, križan bil, umrl, bil v grob
položen … in tretji dan od mrtvih vstal« 9. To je »upanje, ki
živi v nas«.
9. Apostolska veroizpoved.
16
»Ljudje pričakujejo večno življenje kvantitativno
od medicine (…), kvalitativno pa človek pričakuje
večno srečo od psihoterapije.
Tehnik zdravljenja (…) nikoli ne smemo pojmovati
kot poti odrešenja. Kristjani vemo, da moremo zarjo
odrešenja odkrivati posebej v skrajnih življenjskih
situacijah – prav v tistih, ki jih religija zdravja prezira
in jih hoče odstraniti. Prav v prizadetosti, v bolezni,
v bolečini, v trpljenju, v starosti, v umiranju in v smrti
more človek doživljati najbolj pomenljive vidike življenja
bolj intenzivno in bolj jasno kot v »časih brez
vznemirljivih dogajanj«, ko se človek v ničemer
ne počuti »omejenega cc •
Krščansko sporoČilo lahko pokaže ljudem današnjega
časa, ki iščejo rešitev, trdno pot k izpolnitvi življenja preko
pozitivnega odnosa do teh neizogibnih navideznih
življenjskih primanjkljajev.«