Razmišljanja

“Hvala za moč upanja”

Misel o moči upanja

Beseda, ki jo vsakdo rad sliši in si želi, da se v danih življenjskih okoliščinah tudi uresniči, je upanje. Lahko bi rekli, da je že zato beseda obetanja močna, kajti vedno in povsod more biti lepo sprejeta. Četudi to drži, si vendar s samimi besedami upanja ne moremo pomagati pa tudi drugim z njimi ne kaj dosti koristiti.

Resnica zahteva, da dar upanja sprejmemo v njegovi polnosti. Samo tako ga moremo tudi odgovorno in brez utvar z veseljem živeti. – Upanje je namreč ob veri in ljubezni Božja krepost. Učinek, njena moč, torej moč upanja, se javlja v nas ter okrog nas, ko tudi v moči vere in dejavne ter rodovitne ljubezni postajamo ljudje upanja. Lahko smo Bogu hvaležni, ker nam je bilo dano v dobrih in veselih, kakor tudi težkih dneh moč upanja izkusiti. Nekateri jo zmorejo tudi izraziti.

Na plakatu tokratnega Tedna za življenje je fotografija v kovanem železu ustvarjenega lika, katerega avtor je pleterski menih kartuzijan pater Janez Hollenstein.  Z izrazito razgibanostjo ter, tako je videti, z zanosnim vzdigom, ki prehaja v let, nam kip predstavi podobo človeka, ki upa in si upa.

Da bi nam mogla stvaritev povedati še kaj o moči upanja, moremo v duhu vstopiti v mojstrovo delavnico, da bi vsaj malo videli, kako je delo nastajalo.  – Železo, ki ga je menih vzel v roke, je bilo sprva težko, trdo in hladno. Brezvoljno. Zamisel za kip je terjala ustvarjalčevo srčno zavzetost, da je železo izmenjaje v žarečem oglju ter na nakovalu pod udarci kladiva postalo voljno … .

Če ob Božji kreposti upanja, pa tudi ob podobi, ki ga nakazuje, moremo kaj videti in razumeti, lahko uvidimo in spoznamo, da je resnično upanje stvar srca. Srce, trdo in hladno, more postati toplo in voljno. In kakor je šele voljno železo ‘poslušno’ mojstrovi volji, je odprto srce voljno sprejeti Božjo voljo.

Naša pričakovanja so zgolj naši obeti. Resnična moč upanja pa ima zavetje v Bogu, v njegovi volji. Samo tako more biti močno – nezlomljivo, neugasljivo in neuničljivo – torej, rodovitno.

Lojze Čemažar

Objavljeno v Družini št.40

V nemiren svet vstopamo, v objem hitrosti, gluhote in slepote. V naročje površnosti in hoje mimo drugega. Vidimo poteze in oblike, ne čutimo pa src in barv, ki gradijo posameznike, družine in skupnosti. Ta svet, še bolj pa naša dejanja, oblikujemo po nareku in podobi v privid in nesmisel opitih znanilcev lažne preteklosti, prazne sedanjosti in zaskrbljene prihodnosti. Tako zaskrbljene, da ne utegne živeti, darovati in ljubiti.

A glej, na drugi strani poti se nemir nemočno umika bogati tihoti in rodovitnosti veselja. Življenje skriva nesluteno moč. V naročju sprejemanja kliče in prikliče svetlobo, radost v svetu, upanje v družinah in nasmeh stvarstva. Upanje se ni izgubilo. Nosimo ga v jutrih in nočeh, nosimo ga v naših najboljših dneh. Nosimo ga, ko se odločimo, da je potrebno nastaviti svoja široka ramena in upogniti svoje telo, da bo lahko ponovno zravnano stopilo v upajoče, sodelujoče, pričevalsko in svetniško življenje. Po malem moramo biti vsi svetniki. V majhnih stvareh, na novih poteh in v prijaznih sledeh.

Vgradimo upanje ponovno ponosno v svoje srce.

Mitja Cerovšek

Objavljeno v Družini št. 40

Hvala za moč upanja, skrito v vsakem porajajočem se življenju; hvala za moč upanja, skrito v vsakem življenju, ki dopolnjuje svoj  tek na tej zemlji.

Hvala za upanje, ki me spremlja, kadar je nebo prekrito z oblaki, a morem v trenutku uzreti žarek, ki se pripravlja, da posije. Hvala, ker na poti srečam težave in trpljenje kot skale, ki zaprejo in prekrijejo življenjsko pot, a se spremenijo v stopnice, po katerih se vzpnem naprej in nadaljujem pot ne le zase, ampak tudi za brate. Trpljenje, ki me na videz oslabi, me notranje okrepi, če ga sprejmem in darujem. Hvala, ker tudi z mojim življenjem, majhnim in nepomembnim v nepregledni množici človeštva, želiš zasejati seme, ki mora umreti, da se more spremeniti v sad upanja, novega življenja.

s. Giuliana Calci

Razmišljanje v luči Božje besede

Letošnje geslo Tedna za življenje nas vabi, da se globoko zazremo v življenje našega časa in v zgodovino. Ko se ob tem geslu ustavljam in razmišljam v luči Božje besede, stopajo predme trije liki moči upanja, ki tudi danes navdihujejo življenje mnogih in za katere se lahko zahvalimo.

Hvala tebi, Job, iz neznanega mesta Uc, ker si se globoko soočal s preizkušnjo, bolečino in bližajočo se smrtjo in, čeprav si se imel za nekoga, ki Boga ne pozna, si v notranji samoti, stiski, nerazumevanju odklonil lahke odgovore zunanjih prijateljev in v svoji vesti iskal Njega, ki ima odgovor za vsakega, tudi zate, saj je on vtisnil v našo in v tvojo vest, da živi in da ga bomo videli, ne več kot tujci, ampak kot domačini. Prišel si do oživljajočega upanja, ko si bil dosleden s svojo vestjo in si v globoki tišini zaznal, da je tvoje življenje dragoceno in obvarovano. Hvala vsakemu današnjemu Jobu, ki s podobno močjo upanja pristopa h globokim življenjskim vprašanjem in ne obupa, ampak vztrajno išče resnico.

Hvala tebi, Jeremija, prerok, ki si Boga imenoval Izraelovo upanje in si sredi najhujših nasprotovanj in preizkušenj sprejel osebno trpljenje in trpljenje svojega naroda, saj si ga zaradi odnosa z živim Bogom že lahko videl spremenjenega in prežetega s svetlobo prihodnosti; ko je bilo ljudstvo še v sužnosti in tvoje življenje večkrat na robu smrti, si oznanjal, da ima narod pred seboj prihodnost polno upanja, saj so Očetovi načrti zanj načrti miru in ne pogube. Hvala vsem neznanim prerokom, ki so v skritosti nadaljevali in nadaljujejo tudi danes Jeremijevo pot sprejemanja trpljenja, ker verujejo, da je v trpljenju že prisotno vstajenje.

Hvala apostolu Petru, ki v svojem Prvem pismu nagovarja Cerkev in vsakega kristjana, da se je naše in tudi moje življenje prerodilo na veliki petek za živo upanje, za dediščino, ki ne mine in da je življenje, ki ga zdaj živimo s Kristusom, polno upanja, ki prihaja od njega, sicer nismo kristjani. Hvala današnjemu Petru in Pastirjem, ki nas nevsiljivo, a vztrajno sredi vseh preganjanj spominjajo, da je naše upanje močno in da ne smemo dopustiti, da nam ga kdo vzame, saj je naše edino resnično in neuničljivo bogastvo, ki nam življenje globoko oblikuje in dviga.

Hvala Tebi, Gospod Jezus Kristus, ki si v Getsemaniju stopil v temno noč človeštva, v noč greha, mojega greha in, ko si sprejel Očetovo voljo odrešenja in življenja za nas, si to noč v sebi spremenil v novo in večno življenje. Pomagaj tudi nam prepoznati trenutke življenja, ki so zaznamovani s trpljenjem, strahom in žalostjo, da jih izročimo Tebi in s Teboj hodimo pot, ki nas odpira tvoji luči.

Hvala za največjo moč upanja, iz katerega črpamo, moč Očeta, ki nas ne zapušča, ampak nas po tebi in v Svetem Duhu nenehno vodi do novih in neslutenih obzorij Življenja, ki nas v sveti evharistiji preustvarjajo v novega človeka.

s. Carmen Palmisano

»Upanje umre zadnje«, pravi ljudska modrost, ki sem jo od otroštva dalje večkrat slišala. Brala sem jo tudi v osebni zgodovini mnogih ljudi, kjer je v trenutkih velikega trpljenja in smrti imelo življenje močnejšo besedo, na način pričakovanja in življenjskega zaupanja, ki presega vsako človeško logiko. Vidim jo še danes med ljudmi v Maliju, kamor me je poklical Gospod; vidim gotovost, ki jo ljudje nosijo v srcu kot veliko moč, da je pred nami obzorje življenja, drugačna in nova prihodnost, vedno, tudi v najtežjih trenutkih ki, gledano le s človeškimi očmi, dušijo vsako upajoče pričakovanje. To mi govori, da je upanje v človeškem srcu velika moč, podarjena milost, moč, ki si je ne moremo sami dati, ki ni sad našega truda, ampak jo prejmemo že s skupaj s prejetim življenjem. Življenje sámo nas obuja v upanje, nas odpira upanju, ker v svojem srcu nosimo – vsak ga nosi – globoko hrepenenje, da zadnje besede ne bi imela smrt.

Upanje vidim kot močno in zaupno pričakovanje prihodnosti, pričakovanje polno spomina. Je zaupno pričakovanje prihodnosti, ker je polno spomina, da nas je nekdo želel. Da nimamo ničesar, česar ne bi prejeli. Naše življenje pozna žarke svetlobe, ki so bolj ali manj sijoči, močni ali manj močni, dolgotrajni ali trenutni, a pozna jih. Včasih je kot zvezdno nebo, na katerem zremo prejete darove, včasih je kot mavrica med nevihto… a vedno gre za izkustvo luči. Nekdo nas je želel: včasih nam je to lahko razumeti, včasih težko, a vedno moremo to spoznati, če iščemo v resnici. Da nas je nekdo želel, prepoznavamo v naklonjenosti dragih oseb ali tistih, ki so postali naši bližnji, v prijateljskih besedah in kretnjah, ki ne iščejo svojega interesa, pa tudi v notranji moči, ki jo v trenutkih teme odkrijemo v sebi. Naše življenje je dar iz ljubezni, ne glede na dejstvo, da je človeška ljubezen včasih šibka in neskladna, pogosto boleča. Ne prihajamo iz niča, nismo sad niča, ni nas varoval nič; v našem življenju vidimo obraze, ki nam odstirajo svetlobo ljubezni in prebujajo v nas hrepenenje po Ljubezni in življenju v polnosti.

Upanje je zaupno pričakovanje prihodnosti tudi zato, ker je utemeljeno v spominu, da je nekdo daroval življenje za nas: naši starši ali kdo drug namesto njih, naši bratje, sestre in prijatelji, naši vzgojitelji in sopotniki na poti… v osebni zgodovini zremo obraze, ki so v našem srcu zapustili poteze ljubezni, ki se daruje, ki sprejema žrtev, ki ničesar ne zadržuje v rokah, ki vse podarja. Obstaja nekdo, ki se je v določenem trenutku našega življenja odločil, da to, kar ima, daruje za nas. Dovolj je, da se pozorno zazremo v življenje, pa moremo prepoznati te poteze, ne glede na to, če so jasno vidne ali nekoliko zabrisane zaradi težavnega terena življenja. Včasih jih samo eden od sopotnikov uspe razbrati namesto nas, ker so naše oči preveč utrujene, da bi jih iskali. Vsak od nas ima v sebi zarisane te poteze, ki bolj ali manj zavestno postajajo moč življenja.

Nazadnje je upanje zaupno pričakovanje prihodnosti zato, ker je polno živega spomina, da nas je nekdo spremljal in nas spremlja na naši bivanjski poti, da nismo sami, da smo mogli in da moremo tudi danes računati na druge, na koga, ki je v nekem trenutku postal naš bližnji z besedo, gesto, pozornostjo, nasvetom. V življenju nismo sami, vedno nam je kdo dan za sopotnika, če odpremo srce srečanju in iščemo ljubezen.

Spomin na zvestobo ljubezni, ki smo je bili deležni, je vir upanja, neizmerna moč življenja. V srcu vsakega človeškega upanja pa je Božja ljubezen. On je, prej kot vsi drugi, Oče, ki nas je želel, Sin, ki je vse podaril za nas, Duh življenja, ki nas vedno spremlja. Upanje je Božji dar, je Božja ljubezen v nas. Zaradi nje upanje niso sanje ali naivni optimizem; je zaupanje, ki nikoli ne razočara. V meni odmevajo besede iz pisma Rimljanom: »Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen Božja izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ko smo bili še slabotni, je Kristus v določenem času umrl za brezbožne… Bog nam je izkazal svojo ljubezen s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.«

Kadar pomislim na upanje, se vsakokrat spomnim odlomka iz knjige pisatelja Charlesa Peguya, v katerem opisuje upanje kot majhno deklico: »Malo upanje hodi med svojima velikima sestrama, vero in ljubeznijo in je prav neopazno. Skoraj nevidna, je mala sestra videti, kot da jo vodita za roko starejši sestri, a z otroškim srcem vidi to, česar drugi ne vidijo. In s svojim svežim in nedolžnim veseljem vleče vero in ljubezen za roko v Vstajenjsko jutro.«

Resnično lahko s hvaležnostjo rečem, da je upanje tisto, ki mi v vseh trenutkih, tudi najbolj temnih, pomaga vstopiti v Vstajenjsko jutro.

s. Giovanna Colombo