Razmišljanja

“Studencev močnih, čistih sem željan.”

(F. Balantič)

V svojem devetnajstem letu je pesnik France Balantič napisal sonetni venec, preprosto imenovan Venec. Ob prebiranju vsebinsko bogate, sveže ter izrazno močne pesnitve se nam je kakor pri razlomljenem kruhu tudi v tem sonetnem vencu razkrila sredica,v kateri smo našli ohrabrujoče besede za sedanji čas in misel, ki naj nas spremlja ne le v tokratnem Tednu za življenje, temveč  še marsikdaj.

Da bi resničnega duha, ki veje iz omenjene simbolno pestre misli, izražene v verzu »studencev močnih, čistih sem željan« odkrili in kot takšnega sprejeli,  je primerno  pesnitev Venec  vsaj malo poznati. Temu v prid se kaže izogniti površnosti kakor tudi modnemu novodobnemu gledanju na stvarstvo ter starejšemu mamljivemu klicu, nazaj k naravi. In ne kaže preveč hiteti. Kakovostna pesnitev namreč tudi od bralca zahteva nekaj več. Skušajmo se vživeti v čas snovanja Venca ter začutiti motiv – gibalo ustvarjanja tega izjemnega in med nami še vedno premalo poznanega dela.

Izza sonetnega venca stoji mladenič s končano klasično gimnazijo.  Slavist s prirojeno in s pridom gojeno ljubeznijo do zemlje, domačije in domovine. Ob teh danostih ne smemo prezreti darov  močne in izkustvene vere ter notranjega uvida.  Negotov, kaotičen in duhovno nemiren čas ter utesnjujoča  slutnja vojne in revolucije sta mladega pesnika pretresala. Za razloge zla, teme onega časa, katero je  motril, ni krivil nikogar.  Kajti še bolj kot zunanja ga je prizadevala njegova osebna tema. Tista v lastnem srcu.

Zavedajoč se darov, spoznanj o sebi in svetu, tesnobe časa in svojega »stanu« poeta se je v septembru leta 1940 podal na Veliko planino. Na njene prostrane in njemu drage pašnike. Smemo slutiti, da je  želel na gori, ki se dviga nad rodnim Kamnikom, vse tu našteto približati nebu. Vse to izročiti Bogu in od tedaj  biti in ostati z Njim. K tej misli nas nagiba besedilo med pastirskimi stajami zasnovanega Venca. Ob povedanem  in zlasti vsebini pesnitve se v nas postavlja vprašanje, ga je morda tja ter k ustvarjanju vodil klic Tistega, ki se mu pesnik v Vencu odpira ter se nanj obrača.

Vsebino Balantičevega Venca lahko spremljamo kot proces, ki poteka  v srcu Bogu odpirajočega se človeka. Od njegovega  spoznanja in ponižnega priznanja greha ter posledične nemoči (»Utrujenost se v udih me preceja/ in noč se spušča kakor gosta preja/ čez plave rese onemoglih vek.« III. sonet, 3, kitica) preko spreobrnjenja (»Povsod pridelek moj je posejan, kjer brodim z roko po valovih žita -/ o naj se ne prebudita spet žgoči greh in smrtno blazni dan!« ter »Ah, da, moj Bog , rad vse trpim menjave,/ živim naj reven ali pa brez truda,/ samo naj, Dobri , bom kot Tvoja gruda.« VII. sonet, 2. in 3. kitica) do Božjega usmiljenja in odpuščanja (In Ti si tako dober, saj z menoj/ si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj,/ Gospod podaril si mi odpuščanje!« XII. sonet, 4. kitica) ter do sadu.

Blizu sredine tega skromno predstavljenega vsebinskega prereza pesnikovega prvega sonetnega venca, se nam v zadnjem verzu VI. in v prvem verzu VII. soneta odkriva »krušna« sredica. Misel in vzklik, prošnja ter zahvala … »studencev močnih, čistih sem željan«.  Zgornji bežen pogled poteka procesa, ki se odvija v pesnikovi  notranjosti more najbolj prav osvetliti to misel. Sredi celote besedila, polnega svežih podob ter simbolov, more tudi bralec zaznati močno željo in žejo po čisti studenčnici, ki ga more okrepiti. In vendar , o čem govori, na kaj misli pesnik, ko nam zaupa in dopusti, da se zazremo v sredico njegovega Venca?  Kakor nam dobrohotno razkriva svojo pot iz teme k luči, od greha do prejetega daru Božjega usmiljenja in odpuščanja, nam s to močno mislijo polno svežine pokaže na željo in žejo po čistem srcu. Spomni nas na čistino krstne in moč posvečujoče milosti, na ono, kar odganja temo. Pokaže na to, kar se vsakega izmed nas najbolj tiče, nas presega in za kar je pri sebi  vredno največ storiti. Saj več, ko je teme, večjo pozornost potrebuje lastno srce.

Preprosto povedano, gre za željo, ki je resnično potrebna. Gre za  hrepenenje vsakega človeka, naših družin in naroda  Na vse to kaže  na dar, ki iz uresničitve te želje izhaja – na sad prizadevanj, ki smo jim sledili vsaj v zgoraj napisani vsebinski predstavitvi Venca. Sad miru, veselja in življenja v izobilju: »Bogat sem kakor tihi glas piščali,/ v srce cedi se divjih panjev  strd,/ moj zlati dan široko je odprt,/ na gmajni so pastirji zaplesali. (XIV. venec, 1. kitica)

Lojze Čemažar

Žeja človeka in žeja Boga v Svetem pismu

Geslo letošnjega Tedna za življenje, vzeto iz poezije pesnika F. Balantiča, nas vpelje v globino človekovega duha, kjer tudi mi zaznavamo pristno žejo po življenju, ki kliče po nekaj več – po čistem, lepem in rodovitnem življenju, po zastonjski ljubezni, po lepih odnosih, po odpuščanju. Človek je v Stari zavezi to žejo dobro poznal in se je zato – kakor Abraham, ko ga je Bog poklical, napotil v neznano: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« V Svetem pismu je čista in živa voda pogosto prispodoba za Božjo besedo, ki prihaja od Boga in ima moč spremeniti puščavo v rodovitno deželo, spremeniti življenje naroda, ki je usahnilo v času izgnanstva, v novo življenje, v nov začetek. Božja beseda pogasi žejo in osreči človeško srce, kot pravi prerok Izaija: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi… pridite, … pridite… in bo živela vaša duša« (prim. Iz 55,1-2). Bog ni obljubil le Abrahamu, Mojzesu, prerokom, ampak obljublja tudi nam, da bo živel, kdor pride k njemu:  »… kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá seme sejalcu in kruh uživalcu,
takó je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, dokler ne stori, kar sem hotel, in ne uspe v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Božja beseda je kot voda, brez katere preprosto ne moremo živeti, a predpostavlja držo odprtosti do Gospoda, da bi njegov dar sprejeli.

V Novi zavezi bogata simbolika vode razodeva, da nam Jezus daje čisto in živo vodo, po kateri ljudje preko zgodovine odrešenja hrepenimo. Samarijanka, o kateri govori evangelij po Janezu, je prišla zajeti vodo za vsakdanje življenje in ob srečanju z Gospodom slišala o »živi vodi«, ki more njeno globoko notranjo žejo za vedno odžejati. Kako močne in nezaslišane besede! Jezus usmerja k sebi razodetje Stare zaveze in pove, da je on izvir žive vode, on bo dal vodo odrešenja, ki njo in nas oživlja za večnost. In kako nam je Jezus dal to vodo? Apostol Janez nam to razkriva, ko opisuje Jezusovo smrt na križu, njegovo silno žejo: »Žejen sem!« Na križu sta se na skrivnosten način srečali človekova žeja po odrešenju in velika žeja Božjega Sina, po mojem, tvojem, našem odgovoru na njegovo ljubezen, ki nas je odrešila.

Na zadnjih straneh Svetega pisma, v knjigi Razodetja beremo, da se je Vstali Jezus v videnju prikazal apostolu Janezu, ko je bil na otoku Patmosu. Njegov glas je apostol opisal kot »glas mnogih voda«. Učlovečena Božja beseda, Jezus Kristus je »glas«, ki ga poslušamo v Cerkvi in v bratih, ki hrepenijo po Odrešeniku in ga iščejo v vseh različnih oblikah današnje žeje, ki trpijo, ker ga ne poznajo.

Ob začetku Tedna za življenje prosimo Gospoda, da bi se odžejali ob živih vodah, ki nam jih je odprl v svoji daritvi, v zakramentih, in da bi bili hkrati bolj pozorni na njegov glas v bratih, kajti: »…lačen sem bil in ste mi dali jesti… žejen sem bil in ste mi dali piti… karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

s. Maria Carmela Palmisano, SL

K izvirom

Živimo v času tisočerih možnosti. Živimo v času tisočerih idej in tisočerih aplikacij. Živimo v času tisoč in ene zmote, v času tisoč in ene zablode. Božja beseda nas uči: »Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so pota smrti.« (Prg 14,12) Ne vodijo vse poti k istemu cilju. Potrebujemo modrost. Mnogi tega tudi danes ne želijo slišati – a samo, če ostanemo na pravi poti, bomo prišli tudi do pravega cilja. Preljubi, potrebujemo modrost. V času, ki ga živimo, lahko zelo hitro dragocen original zamenjamo za nek poceni nadomestek, pomešamo pojme, plavamo s tokom in si mislimo, da živimo življenje, smo dobri, ali vsaj ne tako slabi, kot je naš ‘najslabši’ sosed. Pa vendar, že vsaka napačna misel je lahko usodna. To je slutil tudi pesnik, ki je znal lepo opisati svoje hrepenenje. Niso namreč vsi vrelci enaki. Opazil je razliko med resnico in prevaro. Ko sem prebral pesnikovo misel, sem se takoj spomnil na preroka Jeremijo, ki mu je bila dana Božja beseda: »Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapnice, razpokane kapnice, ki ne držijo vode.« (Jer 2,13). Dvojno hudobijo! To je, kar gledamo in poslušamo v današnjih dneh. Potrebujemo modrost in preudarnost.

Odkar so Božjo postavo zamenjale človeške ustave, še toliko bolj. Zgodi se nam namreč lahko, da hitro sprejmemo nekaj, kar je glede na Božje razodetje napačno, sprevrženo in nesprejemljivo. Pazimo, kajti to, kar ena generacija tolerira, naslednja z veseljem objema. Potrebujemo modrost in odločnost.

Če ne verjameš meni, veruj Jezusu, ki pravi: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril so Duh in življenje.« (Jn 6,63) »Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod…« (5 Mz 30,19). Besede. Jih poznamo? Se jih držimo? Iz njih živimo? Ali si samo potihem želimo, kako lepo bi bilo, če bi se jih vsi držali, če bi vsi poznali Boga, ga ljubili in se kesali? »Smrt in življenje sta v oblasti jezika.« Izberi, prosim, življenje! Začni pri svojih mislih, začni pri jeziku, začni pri sebi. Spremenimo danes na bolje to, kar lahko, in nikar ne obupujmo nad tem, kar ni v naši moči. Ne dajmo se zmesti, ne dajmo se zavesti. Potrebujemo modrost in trdnost.

Če se zazremo nekoliko v širni svet, lahko takoj nekaj opazimo. Tam, kjer je veliko Božje besede, tam je veliko svobode. Tam, kjer je malo Božje besede, tam je malo svobode – in tam, kjer je Božja beseda prepovedana, sistematično preganjana, zasmehovana in izobčena, tam ni več nobene svobode. Tam je vedno manj vere, upanja, ljubezni, veselja, dobrote in življenja.

Neki rek pravi: »Brez hrane lahko živimo nekaj tednov, brez vode nekaj dni, brez zraka nekaj sekund, brez pameti pa leta in leta.« Potrebujemo modrost, da bomo znali razločevati med zdravilnimi, močnimi, čistimi vrelci in prikritimi strupi, ki se nabirajo v ponudbi sodobnih mlak postane in smrdljive vode.

Pesnik je živel, mislil, delal, ustvarjal, molil, trpel, iskal, veroval in ostal zvest tudi v verjetno najbolj zahrbtnih, sprevrženih in usodnih časih, kar smo jih Slovenci doživeli. Bomo zmogli tudi mi? »Strah Gospodov je začetek znanja, modrost in vzgojo zaničujejo bedaki.« (Prg 1,7). »Strah Gospodov bo poživil srce, prinesel veselje, radost in dolgo življenje.« (Sir 1,12). Če se bomo držali modrosti.  

Janez Oblak

Mar ni skrivnostno, da neka svetla želja od vedno preveva človekovo srce in odeva v svetlobo  sleherno življenje, znova, vedno znova. Nemirno in boleče iskanje človeka in človeštva vedno zmore ta silni klic. Močan. Včasih premočan, da se zdi nedosegljiv. Včasih poteptan od prepričevanja sveta, da se v čistini ni mogoče nasrkati moči in sreče, radosti za odločitve, za prijateljstvo, za svežino življenja.

Mar ni skrivnostno, da človek, odkar je, ne neha nositi v sebi struge, po kateri hrepeni, da stečejo vode, čistina, lepota življenja, veselje, mir… Mar ni skrivnostno, da je zgodovina kljub temnim trenutkom še vedno svetla od upanja, od odprtosti tistih, ki so znali trpljenje vplesti v zaupanje, da se tudi po njem razodeva ljubezen.

Mar nismo obdarjeni s silnim hrepenenjem po življenju, po prijateljstvu, po darovanju, ki svetlijo naše dni, tudi če je kdaj svetloba le kratek utriinek, tudi če je v neskončni žeji to le požirek vode, zadosten, da ne omagam,da še zberem moči za pot do prvega izvira, kjer se bom odžejal.

Ta dar, da zmorem pot in da bo po studencu spet pot, dolga pot… Ta dar, da je življenje v svoji zahtevnosti polno presenetljivih darov… morda se zdijo neznatni, a vodijo naše življenje k istemu Izviru, od katerega prihaja hrepenenje po Njem.

s. Valentina Slana