Mladi za mlade

»Studencev močnih, čistih sem željan«

(F. Balantič)

Studenec. Na prvi pogled tako preprosta beseda, vendar ima za vsakega izmed nas drugačen pomen. Zame predstavlja studenec nekaj, brez česar ne moremo živeti. Studenci napajajo naše telo z vodo, da ni žejno, da preživi. Studenci napajajo reke in potoke, ti pa potem oskrbujejo tla, da lahko na njih obrodijo različne rastline, ki jih potrebujemo za hrano, ki je prav tako potrebna, da lahko naša telesa preživijo. Ob tem pa se vprašam, kaj je tisto, kar potrebujejo naše duše za preživetje? Kakšni studenci napajajo naše duše? Bog je naš studenec, On je tisti, ki nas napaja z vsem dobrim, hkrati pa od nas odnaša vse slabo. Vsakodnevno se namreč srečujemo s takšnimi in drugačnimi stiskami, preko katerih nam pomaga priti le Gospodova ljubezen, vera in zaupanje vanj. On je tisti, ki napaja naše duše z upanjem, da bomo našli pot iz vsake stiske. Njegova ljubezen nam pomaga tudi, kadar se srečamo z ljudmi, ki so drugačni od nas. Uči nas, da smo potrpežljivi in razumni do vseh in da imamo radi vse ljudi ter jim odpuščamo, tudi če so nas globoko prizadeli. Kadar se počutimo osamljene, nam napolni duše z mislijo, da je On vedno ob nas, da se nanj lahko vedno zanesemo, če le verujemo vanj. Ob nas pa ni le, kadar nas muči žalost, ampak nas v lepih trenutkih napaja s še večjo srečo, veseljem in svojim blagoslovom. Ob tem se hitro zgodi, da pozabimo, da je prav Bog tisti, ki nam je podaril te trenutke, zato je pomembno, da tudi takrat ostanemo hvaležni za vse, kar nam podarja in se mu z molitvijo tudi zahvalimo. V naravi studenci velikokrat presahnejo, Gospodov studenec pa bo z nami večno, če ga bomo pripravljeni negovati z molitvijo in vero.

Špela

Včasih se spomnim na družinski izlet v hribe, ko smo krenili na pot proti Veliki Planini s Kamniške Bistrice. Po dobrih treh urah hoje smo ugotovili, da nam bo kmalu zmanjkalo čaja in vode. Za nami pa je bila komaj polovica poti. Kaj bi takrat dala za kozarec vode. Izredna telesna žeja mi je priklicala v spomin psalm, ki ga včasih pojemo z zborom: »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, moja duša hrepeni po Tebi, o Bog.« V tej situaciji mi je bilo dano spoznati, da za življenje ne potrebujemo velikih/veliko stvari.

Naše srce pa še vedno hrepeni po nečem več, po presežnem. To hrepenenje pa nam lahko izpolni le Bog, ki se nam daje v evharistiji, zakramentih, molitvi, medosebnih odnosih…
To so zame studenci čiste vode, ki napajajo mojo dušo na poti življenja.

Ana

Po čem žeja tvojo dušo?

Mojo dušo žeja po ljubezni. Konkretni ljubezni. Vsi si želimo biti ljubljeni. Ni vsak dan posebej enostavno verjeti, da smo že ljubljeni od Boga. Vedno smo bili in vedno bomo. Ljubljeni smo od Boga, ki nas ima tako zelo rad, da nam daje popolno svobodo. Svobodo v odločitvah in izbiri. Nič manj nas nima rad, če se odločimo narobe, če grešimo. Rad nas ima tako zelo, da je za vsakega izmed nas pripravil najlepši načrt odrešenja.
Ljudje radi slišimo, da nas ima nekdo rad. Jaz rada slišim besede »rad te imam«. Žeja me po tem, da jih slišim vsak dan.
Ni težko verjeti, da smo ljubljeni, ko nam je lepo. Težje je verjeti, ko ne gre vse po naših načrtih. Lahko pa se odločimo, vsak dan znova, da bom verjeli, da smo ljubljeni. Mati Terezija več let ni čutila povezanosti z Bogom, a je verjela Vanj. Vera niso romantična čustva. Vera je zaupanje. Zaupanje, da me ima Bog neskončno rad in mi želi le najboljše. To zame ne pomeni, da se mi nikoli ne bo godilo nič slabega. Verjamem pa, da me ima Bog rad v vsem tem, tudi ko mi ni lahko.
Včasih slišimo: »Odločila sem se zanj« ali »odločil sem se zanjo«. Jaz verjamem, da se je Bog odločil za vsakega izmed nas. Nismo naključje, nismo napaka. Smo del Njegovega načrta.

Kakšne so puščave v življenju mladega človeka?

Puščave v življenju mladega človeka so lahko hrepenenja po željah, ki se zdijo nedosegljive. Hrepenenja po uresničitvi idej, ki se zdijo neizvedljive. Hrepenenje po pripadnosti in ugajanju družbi ali nasprotnemu spolu. Puščave so lahko različne. Največkrat so povezane s tem, da jih spremljajo dvomi. Dvomi, ali v sebi nosimo prave želje, smo na pravi poti, stremimo k pravim ciljem… V Svetem pismu lahko beremo, kako je bil Jezus skušan v puščavi. Včasih se lahko počutimo osamljeni v svoji »puščavi«. Reklame na televiziji nam kažejo, kako lepo je življenje. Res je, a to ne pomeni, da obstajajo ljudje, ki jim nikoli v življenju ni težko. Jezus je jokal ob Lazarjevem grobu. Če je jokal Jezus, ki je Bog, kako ne bi jokali mi, ki smo ljudje.

Kako je z rodovitnostjo zemlje mojega življenja? Našega naroda?

Moja zemlja in zemlja našega naroda je toliko rodovitna, kolikor dovolim oziroma dovolimo, da vanjo pade seme in obrodi. Če seme ne pade v zemljo, ne more obroditi. Lahko vzkali, ne more pa rasti, se razvijati in obroditi. Spomnim se, kako mi je nekoč modri gospod povedal, da imajo sadovnjak in so pridelali nekaj zabojev jabolk, ker so posadili drevesa. Zdi se samoumevno, da v trgovini lahko vedno kupimo jabolka, a če ne bi nihče posadil dreves, jih ne bi mogli kupiti.
Zemlja mojega življenja je rodovitna tudi glede na trud, ki ga vložim. V prenesenem pomenu to pomeni, da se moramo tudi za rodovitnost življenja truditi. Prav je, da iščemo. V svojih iskanjih se lahko zmotimo, zgrešimo. Bog ne pričakuje od nas, da smo nezmotljivi. Bog želi, da mu zaupamo.

Kaj si želim, da bi v življenju uspevalo? Kakšni travniki? Rastli kakšni cvetovi? In od kod voda, ki bo dajala vsemu rast?

Želim si, da bi uspevali dobri odnosi med ljudmi. Da bi rasla ljubezen in bi se krepilo zaupanje, povezanost. Voda, ki bo dajala vsemu rast, pa je gotovo zaupanje, da nas ima Bog neskončno rad. Zaupanje, da smo ljubljeni.

Tina

Čistost in moč? V skladu s sodobnimi stereotipi dve diametralno nasprotni stvari. V širši družbi, se moramo mladi, ki se trudimo živeti krščansko čistost, velikokrat zagovarjati. Morda kdo misli, da gre zgolj za vzdržnost telesnosti do poroke. Morda imamo svoja merila, kaj je čisto in kaj ni. Seveda je teža greha odvisna predvsem od globine spoznanja slednjega, pa vendar zlo ubije, če ga zagrešim v vednosti ali nevednosti.

O tem, kaj je ‘’dovoljeno’’ in kaj ni, je bilo napisanega veliko dobrega in tehtnega, še najbolj zaobjeto v teologiji telesa, kar je skupno ime za niz nagovorov iz avdienc papeža Janeza Pavla II, kjer človeškemu telesu vrača dostojanstvo in govori o njegovi bogupodobni razsežnosti. Prav tako je veliko spletnih strani, kjer se da brati in poslušati pričevanja, raziskave, izsledke iz katekizma, kot recimo chastityproject.com ipd. Vse to pa ima eno rdečo nit; čistost je nekaj krasnega, nekaj lepega, Božja milost in dar, da lahko spoznavamo Njega samega, saj lahko samo s čistim srcem gledamo Boga. Kaj je torej to, kar umre, ko živim nečisto življenje?

Moja lastna izkušnja, kot tudi izkušnje prijateljev, znancev, takih in drugačnih bratov in sester v Kristusu, govorijo, da nečisto življenje v katerikoli razsežnosti ubija mojo zmožnost ljubiti sočloveka. Ker nečistost s seboj nosi poželenje in poželenje ni enako naravnemu hrepenenju, ki ga je Bog kot dar položil v srce. Če namreč hrepenim, hrepenim po tem, da bi dal človeku, medtem ko želim pri poželenju samo jemati. Bodisi telo, čustva, pozornost, skratka želim hrane za svoj egoizem, za svoje življenjske načrte in bližnjega samo izrabljam, četudi morda ne telesno. In taka ‘’ljubezen’’ me ne more osrečiti, saj se iztroši in potrebuje vedno večjo dozo, kar pripelje do vedno večjega čustvenega izkoriščanja in v resnici v meni zeva vedno večja praznina in nemoč ob misli, da bi izgubila tisti ‘’vir svoje sreče’’. Medtem ko pa lahko s čistim srcem in pogledom ljubim tako, da v bistvu Bog ljubi skozi mene z ljubeznijo, ki ljubi tudi sovražnike. Taka ljubezen je moč, saj tega nisem nikakor sposobna sama po sebi. In ravno zato je v čistosti kateregakoli odnosa moč, saj izžarevam nekaj, kar priteguje in je hkrati nerazložljivo. In ravno ta žar je sila, ki ustvarja spremembe, onkraj našega razuma.

Čistost je torej veliko več kot na spolni odnos omejena ‘’prepoved’’. Gre za spremembo mojega srca, da sem zmožna ljubiti bližnjega tako, kakor ljubi Bog. Prav tako čistost omogoča nenavezanost na odnose, saj gledam ljudi kot nebeški dar in si jih ne lastim. Seveda so v čistosti tudi padci, ker živim v svetu, ki me venomer spodbuja naj se oziram samo nase in dosegam vse brez truda; ravno pri čistosti pa gre za krepost, ki se jo dosega s trudom in po milosti, a veselje, mir in moč, ki vejejo iz nje, so vredne vsakega truda. Ker pa gre za bitko srca, so ti boji najhujši, saj so okolici sprva skriti. Vendar nič ni skritega, kar se ne bi odkrilo in tako tudi vsaka nečista misel, beseda ali dejanje, pustijo posledico v meni. Ne premorem več dostojanstvenega pogleda na svojega bližnjega, saj v njem ne vidim čudovite Božje stvaritve ampak samo kup napak, ki so v bistvu odsev mojega lastnega nezadovoljstva nad svojim življenjem, saj so sadovi nečistosti tudi jeza, godrnjanje, sebičnost, skratka nimam več tistega pravega življenjskega žara in ga paradoksalno iščem v svetu, ki mi ravno zaradi tega pomanjkanja para živce. Pri vračanju nazaj v ‘’Očetovo hišo’’ mi pomaga tisti Pavlov “neprenehoma molite”, pa ne zgolj z besedami, ampak tudi z dejanji. Obisk svete maše je tako dejanje. Iz ljubezni do Boga se vrnem tja, od koder pri Ljubezni sami črpam to ljubezen. Z zakramentom svete spovedi se mi povrne čist pogled in tisto blaženo stanje, ki ni nujno pogojeno z vznesenostjo, ampak samo z notranjo umirjenostjo in neverjetno močjo, ki veje iz vsake svete maše. In ravno ta moč je tisto, kar občutim kot nekaj, k čemur me vabi Bog, saj si želi močnih in pogumnih kristjanov, ki bomo v prvi vrsti živeli svoj dar poklicanosti v Cerkev, kajti ravno to vabi ljudi.

Martina