Razmišljanje ob plakatu

Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog!
Obljublja mi zveličanje, če zvest sem, v duhu ubog.
Me Jezus bo na rame vzel, v deželi živih bom živel.
Najlepše to je upanje, ki mi ga daje Bog!

Janez Kranjec

 

Ob misli iz besedila zborovske pesmi »Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog«, in ob podobi, ki skuša zgolj s skladnostjo barv in linij izraziti živost in moč prav tega lepega, veselega, toplega in trajnega upanja, vstopamo v teden naše večje pozornosti do daru življenja. Prav upanje pa je milost, ki življenju daje vzgon, krila in prepotrebno veselje.<

Upanje ni utvara, ena od mnogih. Je prihodnost, ki nam jo odpira tisti, ki nas ljubi, ki nam v ljubezni podarja življenje: ne lahkotne poti brez ovir, ampak lepoto resničnega življenja, ki se razodeva, ko vse živimo in delamo iz ljubezni. Priče tega upanja smo vsak dan.
Pesem nas že v prvi vrstici opozarja na lepoto kreposti upanja in kaže nanj, ki nam jo daje. Daru, ki prihaja od zgoraj, ni moč ločiti od Darovalca. Ali kakor je dejal papež Benedikt XVI.: »Da, Gospod je naše veliko upanje, on je pri nas.«

Na kaj pa še pomislimo, ko sta pero in čopič že odložena in sta uvodna misel iz pesmi in slika ob njej tu na plakatu ena ob drugi postavljeni.
Skušajmo slediti pesmi in temu, na kar nas podoba spominja. Predvsem pa ohranjajmo v svojih srcih stik z Besedo in se zadržimo v templju Svetega Duha, ki je v nas.
Bog, zvest svojemu načrtu odrešenja sveta, vstopi v temo, na kraj našega skupnega in tudi osebnega dna ter vsakršne revščine; tja, kjer je človek, torej vsakdo izmed nas, najhuje ranjen in zato najbolj potreben njegovega usmiljenja. V veri vanj to že sedaj izkušamo, saj se sredi naših dni razkriva človekova zvestoba njemu in bližnjim ter dejanska resničnost uboštva v duhu. Le iskrene, pripravljene sprejeti njegovo pomoč in odpuščanje, nas bo Gospod v osebi Sina, Dobrega pastirja in Odrešenika, na kraju naših naporov, porazov, preizkušenj in zablod »na rame vzel«.
Kot luč prihaja od zgoraj, iz nebes. Prihaja, da nas s svojega križa – oltarja spravne daritve – pritegne k sebi. Prihaja in vzbuja močno hrepenenje po rešitvi. Med nami je, da bi vsakdo ob pogledu nanj, na Povzdignjenega, nanj, ki je Luč, sedaj in večno živel v »v deželi živih«. Po njegovem zasluženju – po trpljenju in spravni daritvi na križu, po vstajenju in zmagi nad temo – nam troedini Bog naklanja potrebnega upanja. Zato je Bog resnično »naše veliko upanje« in zato je on »pri nas«.

Tako o milosti upanja premišljujemo v veri, ki nas oblikuje, odpira in usposablja zanjo ter se nam daje prepoznati v ljubezni. V Božji in človekovi. Najprej v njegovem usmiljenju in potem v širnih pokrajinah našega življenja, v katerih prva rojeva drugo. Povsod tam, kjer se na Božji klic po njem hrepeneče odziva človekovo srce. Na planjavah obdelane zemlje za Sejalčevo setev, rastoče žito in bogato žetev. Na vseh krajih in v vseh časih srečanj med Odrešenikom in po njem odrešenim človekom. Vsakič, ko Božjemu Srcu dopustimo, da on v nas kamnito srce preustvari v meseno srce – sebično v odprto človekovo dobroto. In vedno ter povsod, kjer in kadar odgovorno izpolnjujemo Božjo voljo.
Lepota, živost, rast in moč upanja pa se najbolj kaže v življenju vsakogar, ki ne živi le zase. V življenju celo otrok, deklet in fantov ter mož in žena, ki zaradi težkih okoliščin; ki navkljub trpljenju in poniževanjem, kakršne povzroča vsiljena ideologija; na duši in telesu vse to prenašajo in darujejo. Vera v križanega in vstalega Gospoda ter njegova in njihova ljubezen je v njih vzbudila ter uresničila »nezlomljivo upanje« (B. s. Lojze Kozar).
Tiho premišljevanje o upanju, ki nam ga daje Gospod, more storiti, da se prepoznamo v sleherni misli pesmi o njem in v vsaj katerem delu k svetlobi naravnane podobe, ki je nastala ob njej. Kakor oni dve, stopimo tudi mi skupaj za več upanja, več veselja in več življenja med nami!

Lojze Čemažar, akad. slikar