Razmišljanje

Giovanna Colombo

Sredi našega sveta, tako polnega obljub, sanj, želja po nečem več, tako zaznamovanega z utvarami lepega in mirnega življenja, sreče, ki je zlahka dosegljiva, ljubezni, ki je idilična in rožnata, kar se vse razblini ob soočenju z naporom in s trpljenjem poti, s prejetimi in zadanimi ranami, s krivicami in z nasiljem, nam nekdo še zna peti – prej z življenjem kot z besedo – to pesem: »Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog.« Če povzdignemo oči, vidimo, da jo poje tisti, ki skozi življenje hodi z zvestim in ponižnim srcem: kmet, ki še seje seme, čeprav zadnja letina ni dala pričakovanega sadu; mati, ki se podarja za družino, tudi ko pride bolezen ali napor; oče, ki posveča svoje dneve težkemu delu za svoje otroke, včasih kljub njihovi nehvaležnosti; tisti, ki potrpežljivo skrbi za drago osebo, tudi ko ni več kaj narediti ali ko miselnost sveta vabi, da bi preložil skrb na druge. Slišimo jo peti mlade, ki so v življenju še pripravljeni na napore, čeprav tvegajo nerazumevanje tistih, ki imajo raje lahko življenje… Mnogi so, ki jih lahko slišimo, da jo pojejo. Mnogo več jih je kot tistih, ki nam govorijo o nesmislu in o utvarah. Dovolj je, da prisluhnemo.

Tedaj bomo spoznali, da to pesem pojejo tisti, ki ljubijo. Upanje se rodi v srcu tistega, ki ljubi. Kdor ljubi, se ne ustavi pred naporom, trpljenjem; ne hrani se z lahkotnostjo, s sanjami in z utvarami. Kdor ljubi, pričakuje in pripravlja prihodnost za drugega, se daruje, da bi bila ta prihodnost lepa, sprejema tudi žrtev, da bi se rodilo življenje. Kdor ljubi, upa. V življenju vsakega od nas je ohranjeno, bolj ali manj skrito, to upanje, seme, ki so ga v nas zasejali vsi tisti, ki so nam izpričali ljubezen.

Upanje ni utvara, ena od mnogih. Je prihodnost, ki nam jo odpira tisti, ki nas ljubi, ki nam v ljubezni podarja življenje: ne lahkotne poti brez ovir, ampak lepoto resničnega življenja, ki se razodeva, ko vse živimo in delamo iz ljubezni. Priče tega upanja smo vsak dan.

Nihče nima v sebi moči, da bi v polnosti živel to ljubezen. Da bi v polnosti živel to upanje. Nihče od nas ga ne more najti samo v samem sebi, v svojih človeških sposobnostih. Nihče. Zato je v svetu toliko ne- upanja, toliko obupa.

To upanje, sad ljubezni, nam prihaja od Boga. Bog je ljubezen. On je izvir upanja. Samo On. Njegova daritev za nas nas uči daritve za drugega, polnosti življenja, miru v odnosih, moči v težavah, potrpežljivosti v nasprotovanjih. Uči nas, da tudi žrtev, sprejeta iz ljubezni, naredi življenje lepo. Njegova ljubezen nam omogoča življenje. V vsakem trenutku in v vsaki situaciji. To ni utvara: dal je svoje življenje za nas. V njem lahko živimo, zdaj in za vedno.

To je najlepše upanje, edino upanje.

s. Giovanna Maria Colombo, SL