Mladi za mlade

»Kako je lepo upanje, ki mi ga daje Bog«

Upanje… zdi se mi, da je velika beseda. Je nekaj kar ohranja človeka nad gladino morja, ga izvleče iz največje teme, je kot rešilna bilka. Človek brez upanja umre. Ob vsakem porazu, padcu nam preostane le upanje na novo zmago, novi vzpon, nov začetek. Zato nekako ne morem mimo misli, da če nam že upanje za tako majhne, zemeljske stvari da takšen zagon, gorečnost, hrepenenje, veselje, potem preprosto ni besed s katerimi bi lahko opisala ta neizmeren občutek radosti in ljubezni ob misli (upanju), da se bomo nekoč, kljub vsem spodrsljajem, spet srečali z našim Nebeškim Očetom. Upanje, ki mi ga daje Bog, je tisto ki me motivira, potiska naprej, bodri, da si vsak dan prizadevam postati boljša kristjanka, da vsak dan skušam narediti korak bližje Gospodu.

Iva

Moja prva misel ob tem naslovu je pesem: “Upaj, upaj in veruj, ljubi, ljubi ne obupuj.” Kadar upam, pričakujem, hkrati pa vem, da bo Bog naredil kot je prav. Ne tako, kot si želim jaz, ampak boljše od mene. Tako se tudi v molitvi zatečem z besedami: “Pomagaj mi, kot ti veš, da je zame prav.” Verjamem, da je ob meni in z menoj, ker to večkrat čutim in opazim s kakšnim znamenjem ali besedami bližnjega. Velikokrat sem se spraševala: “Zakaj jaz? Kje si mene našel?” Sedaj pa namesto teh vprašanj rečem: “Tukaj sem in naredi iz mene karkoli želiš.” Čeprav težko sprejmem Njegovo voljo, se je pa vendar vsakič boljše izteklo kot če bi naredila sama, brez Njega. Bolj kot se Mu predam oz. prepustim, več preizkušenj doživljam, ker pa predajem te težave Njemu, je lažje. Ravno zaradi teh izkušenj vedno znova verjamem, da mi bo pomagal. Pa čeprav mi na kakšno vprašanje ne da znamenja takoj, vem da še ni pravi čas za to, kar me zanima. Ja, vse se zgodi z razlogom in ob pravem času, ki je za to namenjen.

Božica

Redke besede obstajajo, ki jih lahko uporabimo v tako različnih kontekstih, kakor besedo upanje.
Upam, da mi uspe. Upam, da bo nekaj šlo na bolje. Upam, da bom v življenju srečen. Upam, da mi ne bo spodletelo. Upam, da ne bom izgubil. Upam, da se ne bom izgubil. Upam si reči. Upam si narediti. Ne upam si.
Nešteto možnih kontekstov. A vendarle so povečini vsi nekam površni. Upamo namreč največkrat, da bi se stvari odvile v skladu z našimi načrti, tako kot smo si sami zamislili, in v nasprotju s tistim, kar bi za nas predstavljalo poraz, izgubo.
Kaj je potem tisto upanje, ki mi ga daje Bog?

Zame je to (za)upanje Bogu, da mi je bilo življenje podarjeno z namenom in pomenom. Upanje v veri, upanje v ljubezni. Ko te ni strah Božje alternative in ko ti upanje, ki ti ga daje Bog, vodi življenje in te krepi.

Ko bi le lahko resnično tako upal.

Blaž

Gospod ima za vsakega izmed nas velike načrte. Vabi nas, da bi hodili za njim in izpolnili poslanstvo, ki nam je zaupano. Večkrat opažam, da obupujem nad čisto običajnimi stvarmi, da nekaterih dogodkov v svojem življenju ne razumem. Ob vprašanju, kaj mi Bog po tem dogodku sporoča, se zavedam, da Bog vse stiske obrne v dobro, kar mi pomaga pri osebni rasti.
Gospod me vabi, da svoje življenje prepustim njegovim rokam, da vedno obujam vero Vanj, da je On moj resnični Odrešenik in edino upanje.

Ana