Razmišljanje

»Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih« (Ps 142,6)

Alenka Schweiger Pavlakovič

Ob letošnjem Tednu za življenje mi prihajajo pred oči najrazličnejše stiske, ki smo jim bili priče v preteklem letu. Kmalu bo minilo leto dni, ko sem se srečala s stisko ljudi, kakršne do sedaj nisem poznala. Želela sem nekaj ur preživeti med begunci v Dobovi, potem ko so mi kolegi pripovedovali o težkih situacijah, v katerih so se znašli: videli so bolne, lačne, prezeble, mokre in prestrašene otroke in njihove starše. Prišli so v povsem neznano okolje z željo po človeka vrednem življenju.

Tisto hladno novembrsko jutro smo čakali v reševalnem vozilu na prvi vlak z begunci. Ob cesti poleg nas so imeli šotor sodelavci Karitasa iz Madžarske, s katerimi smo navezali pristne stike, kot bi se od zmeraj poznali. Zbirali so pripeljano hrano in pripravljali manjše pakete za begunce.

Tesno mi je bilo pri srcu, ko se je ustavil prvi vlak, na katerem je bilo tisoč beguncev. Skozi okna so gledali in mahali otroci in bilo je veliko družin in mladih. Do vlaka nismo smeli, dokler nas niso prišli iskat, da neka nosečnica potrebuje pomoč. Vlak je bil prazen, kajti vsi so se moral najprej registrirati. Mlada žena je bila tako oslabela, da ni mogla z njimi. Bila je pet mesecev noseča. Imela je prebavne težave in najbolj jo je skrbelo, kako je z otrokom. Spremljal jo je mlad mož. Bila sta iz Sirije. V nekem trenutku se mi je zazdelo, kot da sta pred mano sv. Jožef in Marija, ki po tujem kraju iščeta prenočišče. Stiska, ki sta jo preživljala v Betlehemu. Dobila je zdravilo in pripeljali smo ju do šotora, kjer so nudile pomoč zdravniške ekipe iz Madžarske. Opazovala sem otroke in si mislila, kako bi nam bilo, če bi bili mi na vlaku in oni tukaj. Prostovoljci so jim pred vlakom spuščali milne mehurčke in jim tako skrajševali dolgo ure čakanja.

Čez nekaj ur je pripeljal naslednji vlak in situacija se je ponovila; spet so potrebovale pomoč nosečnice. Med njimi je bila žena pred porodom, ki ni hotela zapustiti svoje družine, in tako smo vse skupaj prepeljali v porodnišnico. V stiski so želeli ostati skupaj.

Kaj pa naše, slovenske družine? Preživljajo drugačne vrste stiske, ko se morajo boriti za svoj obstoj in dokazovati, da so družina oče, mati in otroci in da otroci potrebujejo za svojo rast in zdrav razvoj oba. Pa stiske mladih ob iskanju zaposlitve, stiske parov, ki hrepenijo po otroku, stiske bolnih, ko čakajo na zdravljenje, osamelih v domovih za ostarele, zapuščenih otrok po ločitvi staršev:

Kje naj vsi najdejo zatočišče, če ne pri Jezusovih nogah na križu, kajti On si je naložil vse naše stiske in vse naše bolečine. Varni smo v zavetju njegovega usmiljenega objema. V noč trpljenja že sijejo žarki vstajenja.

Alenka Schweiger Pavlakovič