Družina v Sv. Pismu

Letos razmišljamo o tem, da Bog dviga in oblikuje naše dneve od začetka, od stvarjenja. Ob tem se zavedamo, da ima družina v zgodovini odrešenja osrednjo vlogo pri posredovanju vere v Boga Očeta. Da bi globlje spoznali lepoto njegovega načrta, bomo predstavili nekatere vidike o družini in njenem razvoju v Svetem pismu:

Božji načrt pri stvarjenju (1 Mz 1–2)

Ko na začetku 1 Mz beremo poročilo o stvarjenju človeka, nas vedno znova pretresejo besede Boga Stvarnika, ki ob koncu svojega šestdnevnega čudovitega stvariteljskega dela pravi: „Naredimo človeka po svoji podobi, po naši podobnosti“ (1 Mz 1,26). In svetopisemski pisatelj nadaljuje: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril“ (v. 27). Prvi zakonski par moža in žene predstavlja Bogopodobnost v vsej polnosti. Bog se razodeva kot Bog odnosa, kot so cerkveni očetje že v prvih stoletjih poudarili: Bog, ki ustvarja človeka, je Troedini Bog. Zakonski par moža in žene je prva in najlepša podoba Boga v svetu, kateremu Bog Oče nameni poseben blagoslov, izroča izjemno poslanstvo: „Plodita se in pomnožita, napolnita zemljo“ (v. 28).

V drugem poročilu o stvarjenju v 1 Mz 2 beremo, da je bil Adam zelo vesel stvarjenja žene in vzkliknil, da je žena meso njegovega mesa in kost njegove kosti; v tem odlomku beremo tudi prvo opredelitev svetega zakona v okviru stvarjenja; še preden je Bog sklenil svojo zavezo z  Abrahamom ali z Mojzesom, se je že pri stvarjenju razodel, ko je vtisnil svojo podobo v prvem paru. Sveti zakon je predstavljen v vsej svoji lepoti: „Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso“ (1 Mz 2,24). V kasnejših poglavjih bomo prebrali o rojstvu otrok in o razvoju družine. Na začetku je zakon predstavljen kot neprelomljiva skupnost, saj enost, ki zaznamuje zakonski par, zaznamuje najprej odnose v Bogu, kot nam je Jezus večkrat v svojem življenju povedal, da je on eno z Očetom in s Svetim Duhom.

Bog sam je bil svojega dela zelo vesel, zato je tudi za nas dobro, da se ob branju začetnih strani Svetega pisma ustavimo pri tej veliki Božji harmoniji, v kateri imata mož in žena vsak svojo vlogo in svoje mesto. Mož, ki ženo ljubi kot svoje telo, kot bo rekel Pavel v Novi zavezi (Ef 5,28), in žena, ki v odnose prinese tisto pomoč, ki ni le človeška pomoč, ampak pomoč, ki pride od Boga (Ps 121,2), za katero jo je Bog ustvaril in želel: „naredil mu bom pomočnico, njemu primerno“ (1 Mz 2,18). To je razlog, zaradi katerega na temelju stvarjenja kristjani ne moremo zagovarjati drugih oblik družine, saj jih tudi ni, čeprav s tem ne želimo obsoditi drugače mislečih. Sredi nasprotovanj, ki so jih tekom zgodovine družine v večji ali manjši meri doživljale, smo poklicani tudi danes dati pričevanje lepote Božjega načrta, v zavesti, da Bog Oče družine podpira, kot bomo videli tudi v naslednjih dneh ob premišljevanju drugih besedil Svetega pisma o tej temi.

Naslednji dve poglavji 1 Mz (3. in 4. pogl.) bosta poročali o tem, kako je zlo vstopilo v to začetno skupnost in jo želelo razdreti. Da bi to doseglo, je želelo predvsem uničiti odnos med zakoncema in Bogom, sprevreči podobo Boga in spremeniti začetno harmonijo in enost v napetost in strah zase. V luči Božje besede nas ne preseneča, ko vidimo, koliko napadov danes doživlja družina od znotraj in od zunaj. Že na začetku je sovražnik želel zatemniti Božjo podobo v njej, postaviti pod dvom dobroto Boga (1 Mz 3,1.4-5). Sveto pismo uči,  da napadi lahko porušijo družine še posebej, če zakonca v prvi vrsti ne gojita njunega odnosa z Bogom, ki je molitev. Njuna molitev namreč omogoča, da se enotnost med zakoncema ter med zakoncema in Bogom krepi in utrjuje iz dneva v dan ter ustvarja okolje, v katerem bodo lahko otroci živeli in se razvijali.

Ko se oziramo na ta začetni trenutek zgodovine človeštva, naj nas spremlja prošnja k Bogu za zvestobo vseh zakoncev Božjemu načrtu ljubezni, da bi bili zvesti drug drugemu, prepoznali izvorno lepoto zakonskega življenja in odkrili Božji načrt za svojo družino. Družina ima namreč v sebi moč, ki ji prihaja od Boga Očeta, da bi izvršila temeljno poslanstvo ljubezni, in ima v njem vso pomoč, da bi se mogla tudi danes v spremenjenih razmerah sveta in ljudstev razvijati po Božje in ne po človeško.

s. Maria Carmela Palmisano, SL

Bratstvo ob stvarjenju (1 Mz 4)

Ustavili se bomo pri 1 Mz 4,1-16.25, kjer Sveto pismo poroča o rojstvu Kajna in Abela in o razvoju družine. Ko Eva rodi Adamu prvorojenca, mu dá ime Kajn, kajti – pravi – „od Boga sem ga dobila“ (1 Mz 4,1). Hebrejsko ime namreč izhaja iz glagola: „pridobiti si“ in pokaže na to, da se žena po izvirnem grehu živo zaveda, da življenje prihaja od Boga. To je tudi prvo sporočilo odlomka: prva mati se Bogu zahvaljuje za svojega otroka, saj ve, da je življenje otroka Božji dar.
Naprej besedilo pove, da je Eva rodila drugega otroka, ki je od začetka opredeljen kot „Kajnov brat“, kateremu je ime Abel (v. 2). Tega imena Eva ne razloži, saj je v semitskem svetu samoumevno in pomeni: „dih“, nekaj kratkotrajnega, minljivega kot človeški dih. Morda na ta način Sveto pismo že nakazuje, kaj se bo Abelu zgodilo.
Prva brata se zelo razlikujeta po značaju in v tem, kar delata. Razlike po izvirnem grehu zbujajo velike napetosti, nesprejemanja in se stopnjujejo do krutega nasilja. Družina pa je bila v Božjem načrtu kraj, kjer bi se bratje učili živeti skupaj in bi spoštovali razlike in značaje vsakega, saj je takšna pot ljubezni.
Naša pozornost pa se v tem odlomku usmeri predvsem na to, da se tu prvič v Svetem pismu pojavi beseda „brat“, ki se v tem kratkem besedilu nahaja kar sedemkrat (številka 7 v Svetem pismu pomeni simbol polnosti), kar pomeni, da nam besedilo želi sporočiti nekaj bistvenega o tem, kar bratstvo je. Sveto pismo predstavlja bratstvo kot velik Božji dar. To je tudi naša osebna in skupna izkušnja, saj vidimo, kako se otroci silno veselijo rojstva bratca ali sestrice.
In vendar je bil ta veliki Božji dar takoj postavljen na veliko preizkušnjo. Kot vemo, oba brata darujeta daritev Bogu, ki sprejme daritev drugorojenega, to je Abela, ne pa Kajnove daritve, kar je človeško gledano nerazumljivo in na prvi pogled nesprejemljivo. Različen način sprejemanja daritev postaja celo povod, da se v Kajnu poraja in potem hitro narašča sovraštvo do brata, vse do te mere, da ga brez besed in brez razlogov ubije.
Se zato lahko sprašujemo, zakaj je temu tako, zakaj Bog ni sprejel Kajnove daritve?
Lahko si mislimo, da je Bog že vedel, kaj se dogaja v Kajnovem srcu, že zaznaval njegovo zavist. Vendar, če smo pozorni, lahko prepoznamo, da je Božja naklonjenost drugemu otroku popolnoma v skladu z Božjim ravnanjem v Svetem pismu. Bog pogosto izbere mlajše, kot se bo pokazalo tudi v kasnejši zgodovini odrešenja, npr. ko podpira Jožefa, ki je med zadnjimi Jakobovimi sinovi, ali Davida, ki je zadnji v družini in pastir. Bog je v svojem svobodnem delovanju vedno na strani manjših, zadnjih, ubogih, manjvrednih, kar pa ne pomeni, da druge prezira, kot izpričuje ravno ta odlomek. Bog Oče ima rad vse, ampak ni nujno, da nas vse ima rad na isti način – kot si mi ljudje mislimo. To dobro vedo tudi starši v družini, saj vedo, da je ljubezen do otrok zelo osebna.
Bog ne govori Abelu, večkrat pa govori s Kajnom, ga opozarja „Zakaj si se razsrdil, in zakaj ti je upadel obraz?“ (v. 6) in ga opominja: „Grešno poželenje je obrnjeno proti tebi, a ti mu gospoduj“ (v. 7). In tudi po storjenem težkem grehu ga ne zapusti. Kliče ga in sprašuje: „Kje je Abel, tvoj brat?“ (v. 9); predoči mu krivdo: „glas krvi tvojega brata vpije k meni“ (v. 10), in, ko se Kajn zaveda, kako velika je njegova krivda do Boga in do brata, ko pade v obup in strah, da bi ga drugi usmrtili, tudi takrat ga Bog Oče pretresljivo ščiti: „Ne tako, kdorkoli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan“ (v. 15).
Drugo pomembno sporočilo, ki ga razberemo ob nastanku bratstva je, da je življenje sveto od začetka do konca in da tudi življenje grešnika pripada le Bogu.
Dramatični dogodek o nastanku bratstva se zaključi z zadnjim dejanjem Božjega usmiljenja do Kajna: „In Gospod je dal Kajnu znamenje, da bi ga nihče, ki bi ga našel, ne ubil“ (v. 15).

Kot premišljevanje o svetem zakonu, tako nam tudi premišljevanje o nastanku bratstva odpira globine Božje ljubezni, ki človeku daje brate, in hkrati tudi razkriva dvoumnost človekovega srca, ki se hitro vznemiri, ne sprejema drugačnosti, prehitro zagovarja svoj prav ter brez razlogov ubije brata.
Odnosi bratstva se začenjajo v družini, kjer se ob ljubezni staršev učimo sprejemati različnosti, obenem pa presegajo meje družine, saj so že v starodavnem svetu uporabljali besedo „bratstvo“, da bi izrazili odnose ne le striktno v družini, temveč tudi medčloveške odnose, odnose v narodih in ljudstvih.
Bratstvo globlje lahko doumemo le v luči Nove zaveze, ko nam je Bog Oče v svojem Sinu v polnosti časov poslal „Brata“ z veliko začetnico, Jezusa Kristusa, ki je, kot pravi Pismo Hebrejcem (Heb 2,9-11), hkrati tudi Veliki duhovnik. On namreč, ki posvečuje, in tisti, ki smo posvečeni, smo vsi iz enega, to pomeni, da vsi izhajamo iz enega, istega Očeta, ki je temelj človeškega bratstva. Zato Jezusa „ni sram, da nas imenuje brate“ (v. 11).
Bratstvo, Božji dar družini, je pogosto doživelo dramo človeške zgodovine, saj je bilo do današnjih dni pogosto zlorabljeno. Vendar nam je Jezus Kristus, ko je življenje daroval za brate, za nas, v sebi razodel temelj bratstva in njegovo izpolnitev.

Naj nas Gospod uči, kako biti bratje in sestre med seboj, po Očetovem načrtu, po njegovem srcu, ki ljubi vse, še posebej majhne in obrobne, in ne prezira nobenega človeka, saj želi odrešenje prav za vsakega, kot nam je pokazal v svojem Sinu.

s. Maria Carmela Palmisano, SL

Družina pri očakih (1 Mz 12–50)

V drugem delu Prve Mojzesove knjige (1 Mz 12–50) beremo pripoved o nastanku Izraela, ko se zgodovina odrešenja tesno povezuje z življenjem družine prvega očaka Abrahama.
Ko Bog pokliče Abrahama, sklene z njim zavezo, to je tesen odnos z njim. Takrat mu pokaže čudovito zvezdnato nebo in mu obljubi prihodnost, zemljo in potomstvo (1 Mz 15,5.18).
Abrahamov odziv in odgovor je vera v Boga (1 Mz 15,6), zaradi katere zapusti svojo deželo in se napoti proti kraju, ki mu ga bo Bog pokazal.
Zgodovina očakov, ki se s tem začne, je posejana z mnogimi veselimi in žalostnimi dogodki, ki nam odkrivajo, kako se je Božja volja učlovečila v vsakdanjih dogodkih, preizkušnjah, trpljenjih družine.
Osvetliti želimo predvsem, kako se je Bog zavzemal za družine očakov in kako posega v najbolj temeljne dogodke, kot so življenje zakoncev, življenje otrok, preizkušnje v družini, napetosti med brati.

Kolikokrat se je Abraham znašel, človeško gledano, v neugodnih situacijah tudi potem, ko je že začel slediti Bogu: ko je npr. čakal na izpolnitev Božjih obljub, in to ne malo časa, ampak kar 25 let, preden je po Božjih obljubah dobil otroka, Izaka. Celo žena Sara, ki je bila nerodovitna, je začela razmišljati po svoje in iskala druge rešitve. Ker se je izpolnitev obljub zakasnila, je Abrahamu predlagala človeško rešitev, da bi dobila otroka, če že ne od nje, pa vsaj od njene dekle, kar je pripeljalo do rojstva Izmaela (1 Mz 16). In vendar so se ob določenem času Božje obljube uresničile, in to po Božji, ne po človeški logiki. V Svetem pismu je namreč zapisanih tudi veliko človeških krhkosti, zablod in preizkušenj, da bi bili mi danes okrepljeni v veri v Boga, da je njemu resnično vse mogoče.
Še bolj kot človeške krhkosti pa v teh pripovedih odmeva Božja zvestoba. Tako ob Abrahamovem srečanju s tremi možmi pri Mamrejevih hrastih odmeva Božja zvestoba v besedah treh mož, ki so podoba Troedinega Boga: „Kje je Sara, tvoja žena? Čez leto dni se vrnem k tebi in Sara bo imela sina“ (1 Mz 18,10). Bog je napolnil s smehom in radostjo Saro in kasneje tudi druge žene, ki so bile dolgo brez otrok, kot se je zgodilo tudi Rebeki, Izakovi ženi, in še bi lahko nadaljevali … vse do danes. Bog ima odgovor za vsako človeško prošnjo, pa čeprav nam to ni vedno doumljivo. Bog je varoval tudi Jakoba na njegovih mnogih poteh, ko je moral tudi po lastni odgovornosti zbežati pred bratom Ezavom, ki ga je želel ubiti, ker mu je Jakob ukradel pravico prvorojenstva (1 Mz 27). Če preberemo v celoti zgodovino očakov v 1 Mz 12 do 50, nas pretrese, kolikokrat se je Bog zavzel za vsako težavo, ki je nastala v družini, in kako je vedno dajal tudi nepričakovane odgovore.

To je prvo sporočilo, ki ga razberemo iz zgodovine očakov: družinske stiske, bolezni, težave so stiske, bolezni in težave, ki jih Bog dobro pozna, za katere se zavzema, ko se ljudje obrnejo nanj.
Kot smo videli pri stvarjenju, tudi kasneje v zgodovini odrešenja Bog ostane v tesni povezanosti z življenjem zakoncev, ki sta njegova sodelavca pri stvarjenju. Podpira ju, jima pomaga in ju uslišuje, kar je velika spodbuda, da bi se vsak zakonski par lahko vedno znova in vedno globlje skupaj odpiral pogovoru ljubezni z Bogom Očetom, saj je življenje, ki se odvija v družini, ne le človeška, ampak najprej čudovita Božja zgodovina.

Pri zadnjem od očakov, pri Jakobu, in še posebej pri življenju njegovega predzadnjega sina Jožefa (1 Mz 37–50), pa lahko občudujemo, kako Bog globoko vstopa tudi v druge medčloveške odnose, ne le med zakonca, temveč tudi med brate. On poseže v to zgodovino, ki je pogosto zašla daleč od Boga, kjer prevladujejo človeška logika in posledice greha, kot so prevlada nad drugimi, zavist in nasilje. Tam odkrivamo, kako Božja previdnost potrpežljivo, a osupljivo preusmerja zgodovino k dobremu, in to zaradi Božje zvestobe in zaradi zvestobe enega človeka, Jožefa, ki začenja razmišljati po Božje, sprejema trpljenje in prepozna, da je Bog vodil tudi njegovo zgodovino. Zgodovina Jožefovih bratov, zaznamovana z različnimi poskusi, da bi uničili njegovo življenje, po Božji previdnosti in po sprejetem trpljenju postaja prostor, kjer se bratje srečujejo in spreobračajo. Tisti, ki so poskusili Jožefovo življenje ubiti, so na koncu pripravljeni zastaviti lastno življenje namesto življenja drugega brata, Benjamina, in to iz ljubezni do njega in do starejšega očeta. To je zmaga ljubezni.

Na koncu Prve Mojzesove knjige odkrivamo, da se v zgodovini človeštva, ki je sicer od začetka zaznamovana s človeško logiko in z neštetimi poskusi napadov sovražnika človeštva, da bi uničil Božja dela, odvija zgodovina odrešenja. Ukradeni in prodani Jožef bratom odpusti in postane tisti, ki družino povezuje (1 Mz 45). V konkretnem, pa tudi v prenesenem pomenu jo hrani, ji ponudi možnost izhoda iz greha, možnost novega življenja. Jožefov zgled, kot so cerkveni očetje poudarjali že v prvih stoletjih krščanstva, nazorno namiguje na daritev Jezusa Kristusa, katerega življenje tudi danes po zakramentih, še posebej po spovedi in sveti evharistiji, preusmerja vse stranpoti našega osebnega in skupnega življenja k odkrivanju Očeta, ki nas ima rad in nas neprenehoma povezuje v eno samo družino.

Naj Bog Oče utrjuje vero zakoncev, da bi vse svoje skrbi, stiske in probleme družine znali rešiti v dialogu z Bogom Očetom. Naj utrjuje tudi vse druge člane v družini, da bi mogli v molitvi, sprejetem trpljenju, trudu in naporu za medsebojno razumevanje prepoznati prostor, ki jih odpira Troedinemu Bogu in tako omogoča, da vsaka družina postaja bolj Božja.

s. Maria Carmela Palmisano, SL

Družina pri prerokih

Ko danes nadaljujemo naše premišljevanje o družini v Svetem pismu, se ustavimo pri preroških knjigah. Bog se je zelo osebno povezal z družino in se zanjo zavzel: od časov očakov dalje je družina postajala vedno bolj ne le osnovna celica družbenega življenja v Izraelu, temveč tudi kraj, kjer prebiva Bog, kjer se razodeva, govori o sebi in z nami, čeprav ne več neposredno (kot je bilo z Abrahamom), vendar po ljudeh in dogodkih. Še preden je bil zgrajen tempelj v Jeruzalemu in tudi kasneje, ko je bil porušen, je Bog nagovoril nekatere ljudi, preroke, jih izbral iz lastnih družin z besedami, kot jih je naslovil npr. Jeremiju: „Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil“. Bog se Jeremiju pri klicu razodeva kot Oče, ki ga je izbral pred rojstvom, mu dal ime, ga določil za preroško službo in ki ga vzgaja, da bi njegovo besedo posredoval ljudstvu. Pri preroku Izaiju beremo besede, ki pričujejo o tem, da je Bog „Oče Izraela“: ko je namreč Izrael zaradi malikovanja z drugimi bogovi prelomil zavezo z Bogom, se je prerok tako obrnil na Boga v prošnji za odpuščanje: „Ti si naš Oče. Kajti Abraham nas ne pozna in Izrael nas ne razloči. Ti, Gospod, si naš Oče; naš odkupitelj od davnine ti je ime“ (Iz 63,16).

Pri prerokih družinski odnosi in družinsko življenje dobivajo nove in globlje razsežnosti. Osvetliti želimo še posebej družino pri enem od najstarejših prerokov v Izraelu, to je družino pri preroku Ozeju.

Zakon in zakonsko življenje postajata pri osebnem življenju preroka Ozeja znamenje zaveze med Bogom in Izraelovim ljudstvom. Bog mu govori, da prerokov zakon in življenje njegovih sinov postanejo govorica, s katero Bog govori svojemu ljudstvu. Kot vsaka žena pripada svojemu možu, tako je Izrael pripadal Bogu in Bog, kot mož, zvest svoji ženi, je Izraelu ves čas izkazoval ljubezen, ga obdarjal z vsemi dobrinami, da bi Izrael svetu pričeval, da pripada Bogu. Vendar kakor nezvesta žena prizadene svojega moža in gre za ljubimci, tako je Izrael pozabil na Boga in šel za drugimi bogovi.

V tem tako dramatičnem kontekstu, zaznamovanem z nezvestobo v zakonski ljubezni, Bog želi nagovoriti „svojo ženo“, tj. ljudstvo, „jo pripeljati v puščavo“, v tišino, „ji govoriti na srce“ (Oz 2,16), ker je Božja ljubezen pripravljena sprejeti nazaj ljubljeno ženo, obnoviti zakonsko zvezo, to je zavezo z ljudstvom. Božja ljubezen ni ravnodušna do drugega, ki se izgublja, ne miruje in ne preneha, temveč vedno znova išče načine, kako bi nagovorila ljubljenega, in preko preroka, ljudstvo.

Knjiga preroka Ozeja nam je ohranila nekatere nepozabne podobe očetovstva Boga do svojega ljudstva, kot je npr., ko Bog spominja svoje ljudstvo vsega, kar je zanj storil tekom zgodovine: „Jaz sem Efrajima učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje… S človeškimi vezmi sem jih pritegoval, s sponami ljubezni, in jim bil kakor tisti, ki dvigujejo dojenčka k svojemu licu“ (Oz 11,3.4). Beremo tudi enkratne izraze o Božjem sočutju, ki ga ima mati do svojega sina: „sklanjal sem se nadenj, mu dajal jesti… (v. 4e); moje srce se v meni obrača, moja notranjost drgeta“.

Preroška knjiga posreduje za današnji čas zelo aktualno sporočilo. Tudi danes sta pogosto zakonska in družinska ljubezen prizadeti zaradi človeške nezvestobe, oddaljenosti zakoncev med seboj in od Boga, zaradi privlačnih vab današnjega sveta, iskanja samouresničitve na račun ljubezni do sozakonca ali do otrok. Preroško pozitivno sporočilo je v tem, da razkriva, kako sveti zakon ne zajema le moči v ljubezni med možem in ženo, v katero je Bog vtisnil svojo podobo, temveč je sveti zakon odsev skrivnosti Božje ljubezni, ki prežema življenje para in družine in sije v svetu. Bog odpira pot spreobrnjenja in prenove zakonske ljubezni; On prenavlja ljubezen tudi takrat, ko je to človeško gledano nemogoče. Višek te ljubezni pa je bil razodet na križu, ko smo bili vsi deležni zastonjske Očetove ljubezni, ki je po Sinu za vedno odprla pot odpuščanja in vrnitve k Bogu, ki nas uči ljubiti.

V duhu škofovske sinode o družini, ki se v Cerkvi začenja odvijati v teh dneh, prosimo, naj Gospodova daritev tudi danes odpira novo pot življenja in odrešenja za zakonce in družine, ki trpijo zaradi nezvestobe ali oddaljenosti med zakoncema, med otroki in starši, med družino in Bogom, da bi se mogli vrniti k izviru Božje ljubezni, ki tudi danes vse dela novo.

s. Maria Carmela Palmisano, SL

Družina v Tobitovi knjigi

V Svetem pismu se nahaja tudi krajša knjiga, ki je v celoti posvečena družini, to je Tobitova knjiga. Knjiga ni zgodovinska, temveč ljudska pripoved, ki želi posredovati nauk o družinski duhovnosti in predstavlja različne življenjske situacije in preizkušnje, v katerih se tudi danes lahko prepoznava marsikatera družina. V knjigi je predstavljeno življenje Tobitove družine (ime Tobit je izpeljano iz hebrejskega pridevnika »dober«). Oče Tobit je bil izraelski ujetnik, ki je v času asirskega izgnanstva živel v Ninivah (blizu današnjega Mosula v Iraku), pred porušenjem tega mesta (612 pr. Kr.). Tobit, veren in pobožnen Izraelec je živel, čeprav se je nahajal daleč od svoje domovine, v skladu z vero v Boga. Iz ljubezni do Njega je tudi sredi drugega, poganskega naroda gojil svojo vero in pogosto romal v Jeruzalem, oz. – kot pravi sam – je »tekel« v Jeruzalem (Tob 1,6), da bi obiskal tempelj, sveti kraj, in tam molil, kakor je pisano v Postavi (5 Mz 16,16). In čeprav se je zaradi vere nahajal v življenjskih nevarnostih, je pokopaval svoje rojake, ki so jih sovražniki ubili in pustili mrtve na cestah. Preizkušan je bil tudi, ko je postal slep (Tob 1,10). Večji del knjige je posvečen opisu dolgega potovanja njegovega sina Tobija, ko je ob obubožanju družine zaradi očetove slepote šel iz Niniv v Rages v Mediji k daljnemu sorodniku iskat denar, ki mu ga je bil posodil oče Tobit. Ta pot, ki se je začela zaradi družinskih potreb, omogoči, da Tobija sreča daljno sorodnico Saro in se poroči prav z njo, ki je na začetku knjige v stiski molila; ista pot pa bo Tobiju tudi omogočila, da najde zdravilo za očetovo bolezen in se bodo očetu oči spet odprle, saj bomo slišali ganljive očetove besede: »Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!« (Tob 11,13). Na potovanju ga je spremljal Azarjá, ki je dobro poznal pot in ki se je ob koncu pripovedi razodel kot nadangel Rafael. On je poseben izraz Božje bližine in Božjega spremstva za Tobitovo družino.

O tej kratki, a zelo lepi knjigi želimo poudariti troje:
1. pomen osebne in skupne molitve;
2. posredovanje vere od očeta do otrok in blagoslov staršev;
3. solidarnost do drugih.

1. Prvi steber Tobitove družine je molitev. Knjiga na začetku predstavi dve zelo lepi molitvi glavnih oseb, ki ju doletijo težke preizkušnje: Tobita, ko je postal slep, in Sare, njegove bodoče snahe, ki je bila dana v zakon sedmim možem, vendar so vsi ti umrli že na samo poročno noč. Molitev enega in drugega bo Bog uslišal tekom dogajanja.
V tej družini ima molitev bistveno vlogo, in še več kot to, saj se celotno družinsko življenje odvija pred Božjim obličjem, tako, da družina doživlja vsako situacijo v drži molitve: drže hvaležnosti Bogu za darove, ki jih prejema, ali intenzivne prošnje v preizkušnjah, bolezni in trpljenju.
Družina predstavlja več oblik in trenutkov molitve: molitev posameznikov na začetku in na koncu knjige (Tob 3; 13), skupno molitev zakoncev pred poroko, ki je morda najbolj znana (Tob 8), in zahvalno molitev očeta Tobita s sinom Tobijem na koncu (Tob 12,22). Pomenljivo je, da ta družina ne »govori o Bogu«, ampak »govori neposredno Bogu« in mu v zaupanju odpira ves čas vse svoje potrebe. To je tudi prvo sporočilo knjige in hkrati prva spodbuda, ki velja še posebej za mlade družine.

2. Drugi steber Tobitove družine je odnos med očetom Tobitom in sinom Tobijem, ki je razviden še posebej v ganljivem govoru očetove oporoke na začetku knjige (Tob 4), ko Tobit govori sinu na srce. Pomenljivo je, da oče izreka svojo oporoko sredi preizkušnje in bolezni, v svoji »fizični slepoti«, in vendar so njegove besede polne luči in svetlobe, ker so polne njegove vere. Poudari namreč priporočilo, naj tudi sin v svojem življenju daje Bogu prvo in osrednje mesto in išče najprej to, kar je Bogu všeč, ter naj zaupa v Božje usmiljenje. Oče polaga sinu na srce življenjske spodbude in nasvete, ki bi jih tudi danes vsak otrok rad slišal od svojega očeta. V tej knjigi pogosto zveni tudi beseda »blagoslov«, saj starši blagoslavljajo svoje otroke, ko grejo na pot (5,17) ali ko se poslovijo od doma za poroko (9,6; 10,11-13) in se zahvaljujejo (po hebrejsko dobesedno: »blagoslavljajo«) Bogu za vse prejete darove. Blagoslov, ki pomeni »dobro govoriti o drugem«, prihaja od Boga in živi ter raste v družini, kjer ga starši posredujejo tudi mlajšim rodovom. V molitvi se ta blagoslov, ko se Bogu zahvaljujemo, vrača k Njemu in tako se v molitvi stalno ohranja vez med različnimi generacijami in Bogom. To je drugo sporočilo knjige, ki lahko pomaga vsaki družini v molitvi povezovati življenje med generacijami in posredovati vero.

3. Tretji steber Tobitove družine je »solidarnost«. Velikokrat slišimo v tej knjigi besede: »brat«, »bratje« »sestra«, ki ne označujejo le striktne družinske vezi. Solidarnost in dela usmiljenja, ki jih družinski člani uresničujejo, ne izhajajo le iz pozornosti do »socialno šibkega«, temveč predvsem iz žive zavesti, da je drugi, ki je preizkušan ali ubog, najprej »brat«. V obličju tega brata družina prepoznava člana človeške družine, ki ima Boga za skupnega Očeta. Kristjani prepoznavamo, da je tretji nauk knjige zelo aktualen, saj v drugem odkrivamo Gospoda in izražamo ljubezen do njega.

Tobitova knjiga in dogodki njegove družine so tudi danes zgled in spodbuda za vsako družino, ki želi biti odprta Bogu in vzgajati otroke v skladu z Božjim načrtom.
Prosímo Gospoda, da bi se mlade družine v Njegovi navzočnosti lahko razvijale in posredovale otrokom lepoto življenja in toplino odnosov, ki imajo v Bogu svoj izvor in temeljno gotovost.

s. Maria Carmela Palmisano, SL

Družina v Novi zavezi

Videli smo, kako je družina od stvarjenja naprej in tekom zgodovine odrešenja vedno v središču Božje pozornosti, ker se zanjo Bog osebno zavzema.

Ko se sprašujemo, kako Nova zaveza gleda na družino, nas najprej preseneti, da na začetku evangelija (pri Mt 1,1-17) ali med prvimi poglavji (pri Lk 3,23-38) beremo Jezusov rodovnik. Slišimo namreč omembo dolge verige ljudi, ki so bili vključeni v zgodovino odrešenja: ljudje vseh slojev, vseh rodov, Izraelci in tujci, zvesti in grešni. Toliko imen, zgodb, je skritih v tem seznamu. In kot refren se ponavlja: Abrahamu se je rodil Izak, Izaku Jakob, Jakobu Juda in dalje … Zgodovina odrešenja je predstavljena predvsem kot zgodovina družin, ki so bile vpletene v Božjo zgodovino in so z njim sodelovale tako, da so negovale in posredovale naslednjim rodovom največji Božji dar: življenje in z njim vero v Boga.

V Jezusovem rodovniku pa je trenutek, ki zaznamuje prehod med Staro in Novo zavezo, predstavljen kot edinstvena prelomnica v zgodovini človeštva:
»Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus«.

Rojstvo Jezusa Kristusa je za vedno spremenilo zgodovino človeštva, saj on ni le člen med drugimi členi dolge verige zgodovine. On se ni rodil iz volje mesa – bo rekel evangelist Janez, ne iz volje moža, ampak iz Boga (Jn 1,13). Nezaslišana skrivnost Božjega življenja, da se je Bog učlovečil, se je zgodila znotraj človeške družine. Bog Oče je želel, da ima Božji Sin družino, kot vsakdo izmed nas. V njej se je Jezus rodil, rastel, bil vzgojen, se učil delati, preden je začel javno življenje in oznanjevanje evangelija.

Jezusova družina, nazareška, kot tudi imenujemo sveto družino, je od vsega začetka predstavljena ne kot idealizirana družina, temveč kot skupnost ljubezni med Marijo, Jožefom in Jezusom, ki je znotraj vsega, kar živi, odprta dialogu z Bogom Očetom, ki to družino tudi vodi. Lahko bi rekli, da je Bog Oče tako ljubil družino, človeško družino, da ji je zaupal največ, kar je imel, svojega Sina, Jezusa Kristusa.
In če je svet kasneje zaradi greha in nevednosti Božjega Sina zavrnil in smo ga vsi križali, so v sveti družini vladali drugačni odnosi, kar je za nas veliko znamenje upanja, saj sta Marija in Jožef ves čas sprejemala, spremljala in podpirala Jezusa, pa čeprav tudi to ni bilo ne samoumevno ne enostavno.

Božja mati Marija je dopustila, da je ob oznanjenju Bog spremenil njene načrte in je bila pripravljena sprejeti njegov načrt odrešenja, ko je tudi tvegala nerazumevanje in sodbo najbližjih. Njen mož, sveti Jožef, »pravičen«, je bil pripravljen sprejeti Božje razodetje o Jezusovem rojstvu, iti onkraj svojih človeških predstav, skoraj proti človeškemu razumevanju življenja. Pustil se je voditi veri v Boga, ter sprejel Marijo, ki je bila noseča od Svetega Duha. Po njem se je na skrivnosten način uresničila prvotna vloga, ki jo je Bog Oče zaupal prvemu paru: varovati življenje stvarstva in ljudi, biti varuhi, tudi Božjega Sina.

Sveto pismo nam posreduje nekaj trenutkov iz življenja nazareške družine, polnih svetlobe sredi preizkušenj, saj te tudi sveti družini niso bile prizanešene.

Nazareška družina je doživela stiske že ob Jezusovem rojstvu, ko niso mogli dobiti prenočišča, in kasneje so bili tudi preganjani. V njej se tudi danes lahko prepoznava vsak zakonski par, ki sprejme novo življenje, tudi sredi brezbrižnosti in pomanjkanja sočutja sveta. Tudi danes sredi novih ovir, pritiskov in zaprtosti človeške zgodovine družina, ki sprejme dar Božjega življenja, ve, da je Bog Oče na njeni strani in jo varuje.

V Mariji in Jožefu, ki sta tri dni iskala Jezusa in ga našla v templju v Jeruzalemu, v njunih stiskah, se lahko prepoznavajo starši, ko opazujejo svojega otroka, so zanj zaskrbljeni in se zavedajo, da otrok nosi v sebi veliko skrivnost življenja, ki vedno znova presega vse njune predstave. Sveta družina nas uči, da postavimo v središče vzgoje skrivnost življenja, ki je sveto, in ki potrebuje vso ljubezen staršev, da bi ga spoštovali, negovali, pa tudi oblikovali in usmerjali k dobremu in k Bogu.
V krščanskem zakonu vsaka družina zaradi učlovečenja Božjega Sina postaja ne le čudovita podoba Boga v svetu, ampak razodeva tudi, da je nekaj več, saj je v vsakem otroku, v vsaki materi, v vsakem možu prisoten Jezus sam. V družinskem življenju nas Bog Oče zaupa drug drugemu, da bi se najprej v družini učili ljubiti, dati prostor drugemu, manjšemu, mlajšemu, bolnemu. Družina nas uči, da se darujemo drug drugemu, žena možu, mož ženi, oba otrokom, da dajemo prvo mesto ljubezni, omogočamo, da drugi raste. To je lepota ljubezni.

Jezus sam je bil velik branitelj družine in zakonske ljubezni, zagovornik njene neločljivosti: »To, kar je Bog združil, naj človek ne loči« – slišimo iz njegovih ust iz roda v rod. Jezusovo življenje njegove besede pričujejo o tem, da je ljubezen med zakoncema globoka podoba Troedinega Boga in njegove silne ljubezni do človeštva. O moči te Božje in človeške ljubezni pričuje Visoka pesem, ki opeva: »močna kakor smrt je ljubezen … velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti« (Vp 8,6-7). Prvi poklic, v katerega so zakonci poklicani, je gojiti prvotno ljubezen, ki je Božja, saj vsaka pristna ljubezen izvira iz Boga. Iz te prvotne, velike ljubezni otroci živijo. Brez dvoma otroci potrebujejo očetovo in materino ljubezen, še bolj in globlje pa potrebujejo, da se imata starša rada med seboj, saj je to tisto, kar daje otroku gotovost, upanje za življenje, možnost razvoja.

Gospod Jezus, daj, da bi vsaka družina uresničila svoj temeljni poklic ljubezni. Bodi blizu zakoncem, da se bodo ljubili, kot nas ti ljubiš, z močno in neugasljivo ljubeznijo. Pomagaj vsaki družini, da v težjih trenutkih življenja zajema moč v tebi, ki si razodel Očetovo ljubezen, ki ne mine. Daj, da bi bile naše družine vedno bolj Božji šotori na zemlji, v skromnosti in hkrati plemenitosti vsakdanjega življenja. Naj bodo kraj, kjer prebiva Sveta Trojica, silna skrivnost Ljubezni, ki nas priteguje k sebi in tako preobraža svet.

s. Maria Carmela Palmisano, SL