Radijske oddaje

Nina in Roman Ivančič, mlada zakonca
Mojca Obran – mlada zdravnica
Anja Žižek, študentka medicine
Katja Urbanek – agronom in vrtnar
Tina Švigelj – mlada diplomirana socialna delavka
Tomo Brus Hladen – mladi zdravnik
Zdenka Pišek
Irena P. – mlada zdravnica

Nina in Roman Ivančič, mlada zakonca

Kaj vama na vajini skupni življenjski poti pomeni ta beseda?

Razmišljala sva, kaj nama pomeni poslušanje oz. prebiranje Božje besede, pa nama je na misel prišel stavek, ki ga večkrat ponovi duhovni spremljevalec naše zakonske skupine: »Nismo boljši od drugih, ker poslušamo Božjo besedo, smo pa na boljšem«. Se ne bi mogla bolj strinjati s tem. Kako je lepo, ko po napornem dnevu ali tednu pri sveti maši slišiš besedo, stavek ali pa celotno besedilo in se ti zdi, da je namenjeno prav tebi, za prav tisti trenutek, za točno tvoj problem. Kar se je še nekaj trenutkov prej zdelo nerešljivo, naporno, nerazumljivo, dobi potem novo razsežnost, ki je rešljiva in sprejemljiva. Dobiva novo moč in zagon, da se s problemi, ki se pojavljajo tako na osebni ravni, v zakonu ali v družini, lažje soočiva, jih predelava in potem z Božjo pomočjo rešiva.

Ali bi lahko morda izpostavila kakšno Božjo besedo, besedo življenja, ki vama je posebej blizu?

Zaenkrat nimava kakšne prav izbrane Božje besede, ki bi jo posebej izpostavila. Je pa res, da marsikatero situacijo poveževa s kakšnim odlomkom iz Svetega pisma. Na primer, ko gre za odnose z bližnjim, pride v ospredje »Zlato pravilo«. Ko razmišljava o naši hiški, ki jo že težko čakamo, naju dvigne prerok Jeremija, ki pravi: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« Na to, kakšna morava biti kot zakonca, naju spomni prvo pismo Korinčanom, ko govori o ljubezni.

Še vedno se premalo potrudiva, da bi Božjo besedo bolj prebirala, da bi še več črpala iz nje oz. bi tam iskala odgovore. Z Besedo Življenja je življenje resnično lepše, bogatejše in lažje.

Kakšno vlogo razumevata, da ima pri tem v vajinem življenju oz. življenju Vaše družine Cerkev, zakramenti?

Ko sva se pred šestimi leti preselila v Ivančno Gorico, nisva poznala nikogar. Najino vzpostavljanje stikov se je začelo z obiskom svete maše, kjer naju je gospod župnik takoj opazil ter povabil v župnišče na čaj in prijazen klepet. Že naslednjo nedeljo po sveti maši je k nama pristopila družina in naju povabila na izlet in kosilo. Z vsakim naslednjim obiskom svete maše je bilo teh stikov več in več. Torej ima Cerkev za naju in najino družino velik pomen. Pomagala nama je, da sva se počutila domače. Na misel nama pridejo Jezusove besede: »Bil sem tujec in ste me sprejeli.« Res so naju lepo sprejeli in ko se zdaj ozirava nazaj, sva se tako povezala z njimi, da se zdi, kot da bi bila že od nekdaj del njih. Predvsem pa sva vesela, ker sva dobila toliko novih poznanstev in dobrih prijateljev, s katerimi so se stkale močne vezi in si med seboj pomagamo z nasveti, vzgledom in vzpodbudo.

Dodatno vzpodbudo in pomoč dobiva z zakramenti. Čeprav zaradi otrok trenutno pri maši nisva tako zbrana, kot sva bila včasih, je sveta evharistija še vedno nenadomestljiva spremljevalka našega življenja. Z zakramentom svete spovedi imava tolažbo, da naju ima Bog rad kljub temu, da nisva popolna, in nama daje možnost, da rasteva in postajava boljša. Zakon je lepši in močnejši, ker se zavedava, da nisva sama in je v najin odnos vstopil sam Jezus. Vsak dan pa se v molitvi zatekava tudi k Svetemu duhu in ga prosiva za modrost.

Kje ali za kaj v svojem življenju se čutita najbolj nagovorjena z besedo “Svetite”?

Kot zakonca svetiva drug drugemu, tako da se sprejemava, se spoštujeva, si stojiva ob strani, si odpuščava, se veseliva in iščeva razloge za smeh, se presenetiva z drobnimi pozornostmi, ki napolnijo »baterije«, se poslušava, si dopuščava, da sva zmotljiva in s pomočjo tega rasteva. Kot starša se učiva potrpežljivosti, odgovornosti. Preko vzgleda želiva pokazati, da je življenje lepo, da več kot daš, več imaš in da ima Bog za vsakega izmed nas pripravljen načrt. Svetiva pa tudi kot prijatelja, znanca, človeka, ki vidiva bližnjega. Največkrat tako, da moliva za vse, ki so v stiski, če je možno pa pomagava tudi konkretno s kakšnim darom.

Mojca Obran – mlada zdravnica

Mojca, kaj ti pomeni ta beseda? Kaj pomeni biti luč? Kaj pomeni zate?

Biti luč pomeni, da se veš vsak dan znova veseliti življenja, da znaš pozorno prisluhniti drugemu in ga opogumljaš, ko ga obidejo dvomi. Razumeš stisko drugega in nanjo odgovoriš z besedo, dejanjem ali molitvijo. Če svetiš, kakor luč, te ni strah teme, ker jo z Njegovo svetlobo premagaš. Ni te strah samote, ker več, da je On ves čas ob tebi. To zaupanje in ljubezen združiš v moč, ki izžareva in ne more biti neopažena. Naenkrat zmoreš opraviti več kot si kdajkoli prej, ker te ženeta radost življenja in občutek, da s svojo dobroto, prijaznostjo in potrpežljivostjo služiš Njemu in zrcališ vse tisto, kar Te je naučil Gospod, v svet.

In od kod je ta luč?

Gospod je lučka, ki sveti v meni in je del mene. Od kar pomnim je v meni, saj so jo v meni prižgali starši z Gospodovo pomočjo. Z vsakim novim dnem so zgradili trdne temelje v varnem zavetju mojega srca, prostor, dom, za mojega Gospoda, Večno lučko, ki je vir življenja, veselja in upanja.

Lučko najdeš tako, da poiščeš v sebi Njegov mir, Gospodovo ljubezen in kar naenkrat postane svet okoli tebe bolj prijazen in začutiš, da Nekomu pripadaš, da si ljubljen in potreben temu svetu. Če se prepustiš Njegovemu navdihu in rasteš v Njegovi ljubezni, potem postaja tudi tvoj plamen vedno bolj vztrajen in je sposoben zanetiti iskro v sočloveku. Lučka lučko prižge, dobrota dobroto spodbudi in ljubezen se širi kot plamen.

In kako rasteš v Njegovi ljubezni? Kako razumevaš Njegove navdihe?

Šele, ko se prepustiš Njegovemu vodstvu, si pripravljen, da rasteš v Njegovi ljubezni. Ne samo, ko poslušaš, ampak, ko zares slišiš, kaj ti govori preko evangelija, sočloveka in narave, se naenkrat znajdeš na pravi poti. Srce je pripravljeno, da se posadi seme v rodovitno zemljo. Iskanje neznanega več ni potrebno, ker je On, ki je bistvo našega življenja, tu.

Vsak dan prepoznavam Gospoda v:

  • drobnih dejanjih dobrote kot je prijaznost neznanca, prava beseda tolažbe, nasmeh mimoidočega, topel stisk roke, vesel jutranji pozdrav…
  • čudežih stvarstva: rojstvo otroka, vrnitev lastovke iz južnih krajev, travnik poln pisanih cvetlic, sončni žarek po dolgih dnevih dežja, vzkalitev semena, mavrica, neutrudnost čebel…
  • stiski sočloveka, ki nam da priložnost, da ne otopimo, pač pa skrbno odgovorimo nanjo…
  • zadovoljnem pogledu ostarelega para, ki je vzgled trdne ljubezni in zaupanja…
  • besedah evangelija, ki jih s premišljevanjem spletamo v naš vsakdan…
  • iskreni hvaležnosti, da naše telo dobro deluje, da smo zdravi, da imamo vsakdanji kruh, da imamo zaposlitev,… da smo Njegovi.
  • Obdaja nas nešteto Njegovih navdihov, ki nas lahko bogatijo, nam dajejo veselje in hvaležnost, da živimo, da smo bili izbrani od Njega, da smo lučke v tem svetu. In nismo kakršne koli lučke, smo Njegove luči, del Njegove neminljive svetlobe, del večne Ljubezni.

Mojca, hvala za tvoje razmišljanje. Kaj bi pa rekla za na konec?

Dobri Bog, pomagaj mi negovati drobno lučko v meni. Naj me ne bo strah, kaj bo razkazala njena svetloba. Naj potrpežljivo negujem to lučko, da ne bo črni dim skrbi kazil njene podobe. Pomagaj mi zaščititi njen plamen, ko bodo nastopila viharna obdobja dvoma, žalosti, novih vprašanj in iskanja. Naj v meni ne zmanjka goriva, pač pa naj se razplameni ogenj neomajnega zaupanja v Besede življenja. Naj me preveva veselje, ker si Ti, stvarnik vsega lepega v meni, čuvaj moje lučke, in ne boš pustil, da vse to ponikne v temo. Pomagaj mi, da se ne bom sebično sama oklepala te luči, ampak naj njeno toploto ponesem vsem tistim, ki Te iščejo ali čakajo. Naj se Tvoja ljubezen dotakne vsakega iz med nas, da bomo svetili, kakor luči na svetu, držeč se besede življenja.

Anja Žižek, študentka medicine

Draga Anja, kako pa ti razmišljaš ob letošnjem naslovu Tedna za življenje?

Ko sem videla letošnji naslov Tedna za življenje, v njem nisem zasledila ničesar posebnega, unikatnega ali novega. Nagovor se je v svojem jedru zdel podoben ostalim in se v mislih izgubil med mnogimi drugimi svetopisemskimi trditvami, ki sporočajo kako bi naj živeli in izpolnjevali Božjo voljo. A razumevanje se včasih spremeni, ko nehaš komplicirati ali si želeti najti nekaj posebnega , ne zato, ker bi se hotel izogniti težkemu iskanju in ubrati lažjo pot, temveč zato, da bi ponovno videl tisto ogrodje, ki si si ga postavil v življenju in na katerem bi moral ves čas graditi, saj ga lahko podrobnosti, ki so pritegnile tvojo pozornost in različna druga iskanja, počasi in neopazno zavila v meglo.

Kako sporočilo Tedna razumeš v svojem življenju? Ga lahko povežeš s kakšno konkretno izkušnjo?

Ker sem ena izmed študentk medicine, veliko časa namenim študiju. Nekaj ljudi mi je ob tem dejalo, da skoraj preveč, saj moraš življenje tudi uživati, se sprostiti. V teh zadnjih besedah so zavzeli tisti najožji možen pomen uživanja, ki večinoma prevladuje pri mladih že od nekdaj: hoditi na divje zabave, v disko, se kdaj pa kdaj preprosto napiti,… Pa se mi na začetku to niti ni zdela tako slaba ideja. Saj pa si po delu tudi zaslužiš neko sprostitev, zabavo. Iz teh razlogov in tudi zaradi prijateljic sem šla. Vstopila sem v tisti glasen, s svetlobnimi žeblji in zvoki prebadajoč kraj, prenatrpan s temnimi, ukrivljajočimi se postavami. Ne bom lagala, da mi v tistih trenutkih vznemirjajočega plesa ni bilo lepo. Da sem se za nekaj časa počutila živo, dobro in noro razburljivo. A vse skupaj je bil le en trenutek – nastopilo je naslednje jutro. Ne vem, če bi ga lahko sploh imenovala jutro, kajti v srcu se je naselila tema, praznina, nemir, odmaknjenost od nečesa… Ob vsem tem pa je najhujše spoznanje bilo to, da v spominih nisem mogla najti niti enega drobnega zrnca resnično dobrega, koristnega – nečesa, kar bi lahko Gospodu položila pred oltar in zraven dodala: »Poglej, to dejanje je moj dar tebi in nanj sem neizmerno ponosna, ker je bilo storjeno iz čiste nesebične ljubezni, iskreno, brez kakršnihkoli pričakovanj v zameno in bi ga ponovila še neštetokrat, če bi bilo potrebno.« Ničesar od tega nisem občutila, zato nekaj zagotovo ni bilo prav. Nečesa bistvenega, temeljnega, je preprosto hudo zmanjkalo. Ni bilo tiste prvinske polnosti, tistega zadovoljstva, izvira veselja, radosti, ki se kar v potokih razliva iz tvojega najglobljega dela srca in duše v sleherni čut telesa in prepoji čisto vsako poro v koži. Navznoter in navzven žariš, še več, goriš od čistega veselja, ljubezni in zagotovo veš, brez kakršnegakoli dvoma, da si storil najboljše dejanje, ki ga je takrat bilo možno narediti. Vsega tega v tistem uživanju nisem našla. Izgubila sem se v temi, med sencami bitij, ki jih sploh nisem poznala.

Kako bi uresničila besede »Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja«?

Zdaj, ko iz daljave zrem na ta dogodek, vidim, da je tudi to bila ena izmed priložnosti, ko bi lahko storila nekaj izjemnega, nekaj svetlečega. Letošnjega gesla namreč ne moreš izpolnjevati v kakršnih kolih položajih in situacijah v življenju; svetiš lahko le tam, kjer je tema. Zdi se precej preprosto. Toda ko živiš, zaradi lastnih skrbi, dela, učenja, želje po miru in tudi posledične brezbrižnosti, ki se potihoma pojavi, večkrat nezavedoma nevidno pobegneš iz teme ali pa se izgubiš v njej. S tem se izognem neprijetni situaciji, žalosti in trpljenju, v katerih ostanejo drugi soljudje ali pa jih pustim, da se še naprej utapljajo v grehu. Mirno živim svoje življenje dalje. Sicer delam dobra dela v svoji okolici in se trudim držati besed življenja, vendar globoko v sebi slišim glas, ki mi govori, da si ustvarjena za nekaj več, da moraš iti v sosednja mesta ali v zelo oddaljene kraje, kjer vlada resnična tema. Šele s tem bi uresničila prvi del stavka. »Pojdi, ne obotavljaj se, ne obstani na mestu, nikoli se ne ustavi. Pojdi med ljudi, ki so nesrečni, osamljeni, zapuščeni, bolni. Mednje, ki rabijo tvojo pomoč, četudi jim ovlažiš le suha usta medtem, ko so priklenjeni na posteljo. Pojdi tudi med tiste, ki ne poslušajo mojih besed, ki živijo brez smisla in odkritega namena v življenju, ki so zasipani s kratkotrajnimi užitki in materializmom, pokaži jim mojo luč, ki sem jo položil vate. Bodi neizmerno vesela, saj si ena izmed tistih, ki si me že našla. Od zdaj naprej pa ne pozabi, da sem vedno s teboj, da sem jaz vir tvoje večne svetlobe in te nikoli ne bom zapustil.« To je moj osebni nagovor, ki prihaja do mene iz letošnjega gesla. Daje tisto veselje, tisto nepopisno srečo, ki se zasidra v vseh tvojih mislih ob delu z različnimi ljudmi, ki potrebujejo tvojo pomoč.

In kdaj občutiš to nepopisno srečo?

Letos sem jo občutila, ko smo pomagali bolnikom v rehabilitacijskem inštitutu Soča. Zame je nikoli ne bo nadomestil noben razburljiv užitek, nobeno norenje po različnih zabavah, kajti vse to mogoče na prvi pogled prinaša veselje, a je to votlo, plitvo in se razblini tako hitro kot sveže nastal lesketajoč se milni mehurček. Jaz pa se nočem zadovoljiti z nečim tako hitro minljivim, za kar se sploh ne potrudiš. Prepričana sem, da nas je tudi Gospod ustvaril za nekaj precej večjega, večnega, zato ga prosim: »Pomagaj mi, da se ne izgubim med tisočerimi dodatnimi dejavnosti, ki jih je s sabo prinesel vsakdanji čas. Da ne ostanem pasivna, ko me postaviš v situacijo, ko bi morala pokazati tvojo luč. Da te vedno slavim in oznanjam tvojo Slavo, predvsem pa, da se ne osredotočam nase, temveč so s tvojo pomočjo moje misli vedno usmerjene k drugim.«

Anja, lahko še poveš, kako ali zakaj je Gospod vir tvoje svetlobe, v čem je vir tvoje svetlobe?

Ja, pri meni je to do zdaj samo še preko teh občutkov, ki sem jih opisala, preko tega veselja, ki ga občutim (v bistvu je to veselje gonilo oz. preko njega “svetiš”, v tem je vir svetlobe in spodbuda za naprej, saj to hočeš znova in znova početi). Vendar pa hkrati zaradi tega veselja vem, da mora prihajati od nečesa višjega, torej od Gospoda, kajti nobena druga zemeljska stvar ti tega ne more dati (torej le Bog, pa še to seveda ne ob kakršnemkoli dejanju), pri meni pač ta pomoč drugim.Ti občutki so tako siloviti, resnični, popolni da brez oklevanja preprosto veruješ, da prihajajo od Boga. Zdaj jaz tu kakega posebnega načina ali vzroka za to nisem prej odkrila. Meni je pač že to popolno izkustvo (torej veselje) ob pomoči drugim dovolj, da verujem, da vse to prihaja od Gospoda in da on sproži to veselje.
Je pa res, da sem nekje slišala, da bi naj Gospod na začetku deloval preko teh občutkov, toda ko imamo že bolj trdno vero, pa je baje takih čustev vse manj. Na tej stopnji pa še jaz nisem in zato o tem ne bom govorila, ker v takem smislu še nisem doživela kakega dogodka ali situacije.

Katja Urbanek – agronom in vrtnar

Katja, ob letošnji besedi Tedna za življenje »Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja,« si napisala kratko molitev, prošnjo. A nam jo lahko prebereš?

Gospod, ko me s svojo vseobsegajočo in zastonjsko ljubeznijo do nas vabiš k ljubezni do bližnjega, te prosim, da bi s poslušnostjo do Besed življenja zmogla z nesebičnostjo in nepreračunljivostjo izžarevati tvojo Luč v tem svetu.

Kaj pa te pri letošnjem naslovu Tedna za življenje še nagovarja? Kako o njej razmišljaš?

Biti luč na tem svetu in žareti kot zvezde. Sprašujem se Kako? Apostol Pavel nam jasno in preprosto pokaže recept: vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci. S temi besedami nam hkrati nalaga veliko nalogo. Kako biti strpen in potrpežljiv na tem svetu, ki te vabi h godrnjanju na vsakem koraku? V vsakodnevnem življenju s številnimi dolžnostmi in opravili nas pogosto iztiri vsaka najmanjša nepričakovana stvar. To je lahko preprosto nepričakovan obisk, kontrola prometa na poti v službo, nepričakovana delovna dolžnost, kaj šele nenadna huda bolezen bližnjega ali nesreča.

Ob vsem tem pogosto pozabljamo, da godrnjamo na soljudi, bližnje, sorodnike. Godrnjamo na ljudi, ki jih morda nismo videli veliko časa; na osamljene ali bolne, na ljudi, ki jih zelo redko srečamo, pa si v trenutku snidenja ne znamo ali ne zmoremo vzeti časa. Sprašujem se, ali ob tem ne zamujamo edinstvene priložnosti? In ob tem razmišljanju se spominjam besed neke žene, ki skrbi za svojo invalidno sestro: »Lahko bi ji godrnjaje ali zadirčno ponudila hrano in stvari, ki jih potrebuje, lahko pa to naredim s prijazno besedo ter njej in meni polepšam najin vsakdan.«

Zakaj misliš, da je tako ravnala?

Ta žena je Gospodovo povabilo »nositi bremena drug drugemu« uresničila v težavah vsakdanjega življenja in prav gotovo navdihnila marsikoga, tudi mene, da spremenimo lasten odnos do bližnjih v stiski. Preprostost prijaznosti in razpoložljivosti napolnjuje oba, bližnjega in sebe, ki se navsezadnje ne rabi bojevati s slabo vestjo in popravljanjem zamujenih priložnosti.

Kako torej svetiti?

Apostol Pavel pravi tudi, da je Bog tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v nas hotenje in delovanje. Kot luč bomo lahko svetili le tako, da se držimo Besede življenja. Jezus nam je v največji zapovedi naročil, da se ljubimo med seboj. In kako lahko bolje udejanjamo to zapoved kot v neizmerni potrpežljivosti do sočloveka, v nenehni pripravljenosti razdajanja in sprejemanja, v čuječnosti za potrebe in hrepenenja bližnjih tudi v trenutkih lastnega strahu, žalosti ali naglice.

A ni to težko?

Če pomislim nase, mi Gospod z vabilom »svetite kot luč« nalaga veliko dolžnost, a hkrati poslanstvo. Ta nenehna pripravljenost je lahko utrujajoča, lahko daje tudi občutek pozabljanja nase. Vendar je utrujajoča zgolj takrat, ko pomislim, da zmorem vse sama, ko si v svoji vnemi naložim preveč z velikimi pričakovanji. Takrat pozabljam, da ob vsem in za vsem stoji Gospod, ki me vabi in usmerja k ljubezni. Izpolniti minute svojega življenja z dobroto, potrpežljivostjo in pripravljenostjo služiti Gospodu in bližnjemu je zato predvsem milostno poslanstvo, ki daje smisel marsikateremu sivemu dnevu.

A vendar je moja »energija svetlobe« šibka, predvsem takrat ko pozabljam na vse milosti, ki nam jih poklanja Gospod. Če bi se jih zavedala vsak trenutek, ko zazrem v prečudoviti sončni vzhod nekega zaspanega jutra, ko tarnam nad slabim vremenom, a se hkrati zahvaljujem, da ni takšno kot nekje daleč, ko po nekaj dolgih mesecih dela in gojenja rastline razvijejo prvi, najčudovitejši cvet, ko kljub jezi v nečimrnemu prepoznavam Božjo prisotnost, ko s strahom opazujem otroke in mladostnike, a jih v drugem trenutku zagledam z dvignjenimi rokami pred Gospodom, ko vidim mlade družine na robu obupa, pa vendar v nežnosti in veselju nad novorojenim v naročju, ko gledam bolnika z neopisljivo voljo do življenja, ko zrem v ljudi, ki v molitvi prosijo in trkajo ter izkazujejo izjemno zaupanje v Gospoda,… ko zaznam vse te svetilke, ki so namenjene meni… Torej vedno, ko me Gospodova milost in Njegovi darovi preprosto presunejo, takrat bi lahko napolnjena od Gospodove ljubezni sijala kot zvezda.

Tina Švigelj – mlada diplomirana socialna delavka

Draga Tina, kako te nagovarja letošnji naslov »Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja?«

Ob letošnjem naslovu razmišljam o svetlobi, luči. Kaj le ta vse pomeni. Kako pomembna je.
Svetloba nam daje možnost, da lahko vidimo stvari takšne kot so v vsej lepoti. Živim bitjem daje moč, da rastejo in se razvijajo. Luč nam v temi omogoča, da lahko beremo, delamo stvari za katere je potrebna natančnost in preciznost. V temačnih ulicah cestne svetilke dajajo občutek varnosti. Trgovci v svojih prodajalnah čez noč puščajo prižgane luči, da bi s tem odgnali tatove.

Svetloba – brez nje si marsikdo sploh ne zna predstavljati življenja. Življenja, ki pomeni napredek, veselje in srečo. Pa kljub temu so ljudje, ki živijo v temi. Nekateri zato, ker ne vidijo, so slepi od rojstva ali pa oslepijo kasneje. Drugi zato, ker se tema naseli v njihova srca. Pojavijo se bolezni kot je depresija in misli na samomor. Živeti s temo v srcu, si mislim, da mora biti veliko težje kot živeti s slepoto.

Doživljaš, da je veliko teme v svetu? V srcu?

Na svetu je toliko vojn, splavov, bolezni. Življenja ugašajo zaradi zlobe in egoizma. Ugašajo drobne lučke, ki so nekaterim prinašale veselje in srečo. Pa vendar ni povsod tako. So ljudje, ki se borijo za te drobne lučke in sami zanje darujejo življenja. Starši, zdravniki, duhovniki, misijonarji, socialni delavci… veliko je ljudi, ki preko svojega poslanstva z veseljem sprejemajo ljudi in se zanje borijo, jim pomagajo prižgati svetlobo in sočustvujejo, ko ta ugasne.

Od kod misliš, da ti ljudje dobivajo moč? Pogum? Zakaj darujejo svoja življenja?

Verjetno iz vere. Nekateri iz vere v Boga, nekateri pa tudi iz vere v dobro. Mogoče nekateri dobijo moč iz ljubezni do ljudi, ki jih imajo radi, morda iz ljubezni do svojega poklica, ali iz svoje poklicanosti.

In kaj pomeni zate svetiti kakor luč? Kaj pomeni zate darovati življenje?

Darovati življenje zame pomeni odpovedati se malim in velikim stvarem za srečo drugih. Včasih je to težje spet drugič nekoliko lažje. Vedno pa na koncu pride veselje, četudi z zamikom. Pride kot sonce, dolgo pričakovana svetloba po naporni noči.

Svetiti kakor luč zame pomeni v svet prinašati dobro, ljudem odpirati oči za dobre in lepe stvari. Pomeni mi pomagati ljudem iskati resnico, pomagati jim pri razvoju in rasti.

Kako pa ohranjaš prižgano luč? Od kod njen izvor? Njena moč?

K temu, da luč ostane prižgana veliko pripomorejo moji bližnji, moji prijatelji, ki znajo svetovati, ko se pojavijo dvomi. Ni vedno lahko ohranjati prižgano luč.

V prvem poglavju prve Mojzesove knjige je zapisano, da je Bog ustvaril dve veliki luči; eno, ki naj gospoduje dnevu in eno, ki naj gospoduje noči. Torej luč izvira iz Boga, ki je njen stvarnik. On daje moč.

In Bog je postal človek. Kristus o sebi pravi, da je Luč življenja, da je Luč sveta. Kaj bi rekla vsem tistim, ki še sploh iščejo Luč življenja, Boga?

Splača se iskati, čeprav se včasih zdi, da iskanje nima smisla. Splača se, ker je živeti v Luči res lepo. Mir in veselje, ki prideta sta neprecenljiva. Ni vedno lahko. Včasih se zazdi, da sploh ne veš kaj iščeš. A pridejo trenutki, ko se stvari zbistrijo in Luč ti pokaže lepoto.

Tomo Brus Hladen – mladi zdravnik

»Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja,« (Flp 2,15-16) je letošnji naslov. Tomo, kako ti razmišljaš o njem?

Vsakodnevno smo v življenju soočeni z neštetimi različnimi okoliščinami, od najbolj vsakdanjih, pa vse do najbolj nenavadnih, ki bi si jih sicer bogata človeška domišljija komaj lahko zamislila. Različne okolnosti zahtevajo vedno nove odločitve, saj le redko kdaj izbiramo med le dobro in slabo možnostjo, ampak smo ponavadi soočeni s celo paleto različno slabih, oziroma različno dobrih. Včasih tudi majhne odločitve za seboj potegnejo velike reči. Je pa res, da če sploh kaj, sem se v teku svojega kratkega poklicnega življenja prepričal v resničnost spoznanja, da za vsako izbiro na naši življenjski poti stoji odločitev, ki se je morda v svoji polnosti niti ne zavedamo, je pa vendarle niz tovrstnih odločitev osnova za naše delovanje in za splošno smer našega življenja.

Eno dejanje vodi k drugemu, to k tretjemu in tako naprej. Vsako naslednje je odvisno od tistega pred njim in se brez njega na takšen način sicer ne bi udejanjilo.

Kje to najbolj vidiš? Doživljaš? Ali zakaj se ti zdi to pomembno?

Najbolj to vidimo za nazaj. Pomembno je, ker smo za potek svojega življenja odgovorni sami. Prej ko slej sami plačamo za svoje napake. Sicer pa nas k neprestanemu trudu obvezuje tudi božja beseda.

In kako se ti zdi to povezano z naslovom?

Brez tega truda, o katerem sem govoril, ni mogoče »svetiti kakor luči«, kakor pravi apostol Pavel.

Splošna smer življenja kristjana bi naj bila neprestana odločitev za dobro, za življenje, za grajenje novega, za vedno novi optimizem. Seveda je to težko in prsti, tistih ki ne verujejo so velikokrat upravičeno uperjeni v kristjane, ki so to le po imenu, morda celo hodijo v cerkev, vendar njihovo življenje ne odseva pravih odločitev ali vsaj pravih namer. Pravi kristjan se kot tak ne rabi razglašati. Prepozna se ga, viden je na daleč. Apostol Pavel v svojem pismu pravega kristjana primerja za luč, ki sveti na nebu. Sonce, luna, zvezde… To niso le nebesna telesa oddaljena toliko in toliko km ali svetlobnih let. V mislih in srcu vsakega človeškega bitja so povezana s svetlobo (malo in veliko začetnico), preko tega pa z upanjem, novim začetkom in rešitvijo iz teme in takšen bi naj bil tudi pravi kristjan.

In od kod misliš, da kristjanu prihaja optimizem? Ali kaj je osnova kristjanovega optimizma? In zakaj oz. kaj se ti zdi težko?

Optimizem prihaja iz prepričanja, da na tem svetu nismo naključno, da obstaja smoter, namen in cilj. To je vir optimizma in moči, hkrati pa je to tudi vir zavezanosti in dolžnosti truditi se za dobro, saj naključja potemtakem zgubijo na pomenu. Težko je zato, ker se od nas zahteva doslednost v vseh odločitvah, tako majhnih, kot velikih, torej vsakodnevno, ne glede na to ali imamo slab ali dober dan in tako naprej.

Od kod pa naj bi imeli to prepričanje? Si ga damo sami? Nam je darovano? Se sami sebe v to prepričujemo ali nosi odgovor na to drugi del naslova »držeč se besede življenja«?

Prepričanje je do neke mere dar, do neke mere pa spet posledica zavestne odločitve, ki pa jasno brez prej omenjenega daru ne bi bila mogoča. Ni pa dovolj, da le vidimo pot, po kateri naj bi šli, ampak se moramo na koncu nanjo tudi podati. Le tedaj se lahko držimo besede življenja.

Seveda je to ideal, ki je težko dosegljiv, pa vendar, ideal za katerega se je vredno potruditi in za katerega je vredno vedno znova vstati, vedno znova začeti.

Še lahko morda poveš, kako si se ti odločil zanj? Ga prepoznal? Ta dar oz. Gospoda, od katerega prihaja?

To je težko vprašanje, saj gre za nekaj kar sam ne razumem, bolj čutim. Najbolj ta dar prepoznam v majhnih rečeh, v pozornosti do in od bližnjih. V ljubezni med dvema, v ljubezni staršev do otroka in obratno, v prijateljstvu. To so tiste niti življenja, ki so nerazumljive, ki pa nam dajejo sluutiti, kaj je tisto kar ta svet žene naprej. To je ljubezen. To sporočilo je po moje v samem srcu krščanskega nauka in preko tega spoznavam Boga vsak dan znova, v tem vidim njegovo lepoto.

Zdenka Pišek

Draga Zdenka, “Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja” je v letos izbrana beseda Tedna za življenje, o kateri razmišljamo. Kako nagovarja tebe?

Besede iz pisma Filipljanom so kot izbrane za današnji čas. Svet je še vedno v gospodarski krizi, brezposelnost in revščina sta del našega vsakdana in veliko ljudi je razočaranih nad življenjem. Sprašujejo se v čem je njegov smisel, kakšna naj bo njihova pot in kam jih bo le-ta pripeljala. Predvsem mladi se pogosto ne najdejo, tavajo v temi ali pa iščejo izpolnitev na napačen način. Mislim, da prvi del stavka nagovarja dve skupini ljudi – mlade in kristjane.

Zakaj?

Mi mladi naj bi bili tisti, ki bi iskali nove poti in rešitve ter s svojo zagnanostjo, delom in upanjem v boljši jutri kazali pot starejšim in onemoglim. Te besede pa nagovarjajo tudi vse nas kristjane. Kristjani že imamo svojo luč in to je Kristus. Ob tej luči naj bi se ustavljali, o tej luči naj bi premišljevali in to luč naj bi ponotranjili ter jo delili naprej svetu. Z dobrimi deli, odnosom do bližnjega in molitvijo naj bi tudi sami postali luč in tako svetili preostalemu svetu. Kot je zapisano v Matejevem evangeliju: ˝Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. ˝ Tega naj bi se kristjani zavedali in vsak dan delali na tem ter svoje zavedanje in odgovornost prenašali svet.

Kako si ti odkrila to Luč? Kristusa? Kdo je zate Kristus?

To luč sem sama odkrila v mladosti, v birmanski skupini, preko dejavnega odnosa z bližnjimi, ki sem ga nadalje gradila kot animatorka in skavtinja.
Na Kristusa sem od mladosti gledala kot na prijatelja, nekoga ki mu lahko zaupam svojo uspehe in neuspehe, žalost in veselje, nekoga, ki je vedno ob meni in me spremlja na moji življenjski poti. Hkrati mi to pot tudi kaže oz. me opominja, ko zaidem. Je tudi nek vzor, njegovi nauki me učijo, kako naj živim in kako naj se po njegovi besedi približam drugemu.

Drug del stavka me zato opominja, česa naj se držimo. Pri tem je držanje seveda mišljeno figurativno, rekli bi lahko, da naj se opremo na besede življenja. Tudi beseda življenja lahko ima več pomenov. V prvi vrsti nas to opominja na blagoslov življenja, ki smo ga dobili po Božji milosti. Ta milost nam je bila dana zastonj, zanjo nismo ničesar storili in tega naj se moramo vedno zavedati. Hkrati moramo to našo milost širiti naprej ter si prizadevati za ohranjanje vsakega življenja, naj bo še tako skromno.

Kateri so še drugi pomeni, ki jih vidiš?

Ob besedi življenja lahko pomislimo tudi na besede večnega življenja, ki nam je obljubljeno, vendar si moramo zanj prav tako prizadevati. Beseda življenja nas spominja tudi na naš vsakdan, naše dnevno življenje in kako si lahko takrat prizadevamo za svojo povezanost z Bogom ter odprtost za njegove načrte.

In spominja nas, da je beseda življenja Gospod.

Da. Gospod nam je dal življenje, v njegovem načrtu so bili stkani vsi naši dnevi, hkrati pa nam daje tudi večno življenje.
Ko takole razmišljam o stavku, ugotovim, da je stavek tako prodoren, saj govori o odpiranju navzven. Ravno v današnji družbi, ko je moderen človek pogosto zaprt vase, osredotočen na svoje skrbi in bližnjega večkrat ne opazi, je ta stavek še posebej aktualen. Govori o tem, kako se približati bližnjemu in z njim podeliti luč, luč vere.
Odprimo se bližnjemu in svetu!

Irena P. – mlada zdravnica

Irena, kako ti razmišljaš ob naslovu Tedna za življenje?

Naslov »Tedna za življenje 2014« »Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja« Prva misel, ki se mi utrne ob naslovu, je, ali je beseda še sploh pomembna. Mnogokrat slišimo, da so nekoga le besede, vendar njegovih dejanj ni. Po drugi strani nas nepremišljena, groba, krivična beseda zelo zaboli. Beseda je nekaj, kar uporabljamo, ko se sporazumevamo z drugimi; je orodje za opisovanje. Brez dobrih dogovorov je težko delati, saj ne vemo, kakšne so naše pravice in dolžnosti. Beseda je pomembna, saj nam pomaga, da se slišimo in vzpostavljamo odnose.

Kako to povezuješ z Bogom?

Tudi v odnosu z Bogom potrebujemo orodje, način, da si pridemo naproti. Bog Oče je poslal svojega Sina, Jezusa, da bi nam pokazal, kdo je Bog in kako živeti z njim. Jezus Kristus je naša beseda – tisti, preko katerega pridemo do Boga. Hkrati je tisti, po katerem Bog prihaja k nam. Beseda življenja je torej Jezus Kristus. Prinaša nam možnost za nov odnos.

Irena, dejala si, da je Beseda življenja Jezus Kristus. Kdo je On zate?

Jezus Kristus je moj prijatelj in odrešenik. Prijatelji si zaupajo, se spodbujajo, si pomagajo in si odpuščajo. K sebi povabimo ljudi, ki jih poznamo in jim zaupamo. Upamo, da nam bo pomagala njihova prisotnost. Skupaj se lahko smejemo in jočemo. Ob njih občutimo, kdo resnično smo. Ko nas Jezus vabi v svojo navzočnost, to stori, ker nas želi osvoboditi osamljenosti, strahu, skrbi, ki nas onemogočajo, realnih in nerealnih pričakovanj, naših mask in vlog. Izražanje čustev in občutkov omejujejo družbena pravila in včasih to, da povemo, kar mislimo in čutimo, težavo le poslabša. Zakaj pa bi morali biti osramočeni in prestrašeni v navzočnosti našega Stvarnika? Odnos med Bogom in človekom je prostorje, kjer se lahko začne pristnost.

Lahko poveš kaj več o tem?

Jezus nas vabi, da si upamo biti pred njim takšni, kot smo – neizpolnjeni, jezni, izgubljeni, obupani, razočarani, prevarani, zavistni, privoščljivi, upajoči, radostni, hvaležni. Vedenjske norme določajo, kako naj se obnašamo, kaj je primerno in kaj ne. Ko nas sodelavec razjezi do onemoglosti, ni prav, da začnemo preklinjati, zmerjati, mu kljubovati ali se mu maščevati. Vendar nas v notranjosti nekaj grize. Čutimo jezo, si hkrati dopovedujemo, da ni prav, da smo jezni, poskušamo najti razumske razloge za njegovo ravnanje in se kljub temu še naprej do njega vesti lepo. Nemir pa nas razžira. Jezus nam omogoča, da se zavemo, da je z nami in mu povemo, kako prizadeti, jezni in razdvojeni smo. Poslal nam je Svetega Duha, ki nas tolaži in razsvetljuje. Sprejema vsa naša čutenja, pomaga nam k novim spoznanjem, spreminja naše občutke in odnose.

Večkrat razmišljaš o Božji navzočnosti med nami, v svetu? Ga doživljaš blizu? Kako razmišljaš o tem?

Včasih se nam zdi, kot da Bog in svet nimata ničesar skupnega. Zazdi se nam, da je Bog nekje visoko nad nami, da se ne zanima za nas in ostali ustvarjeni svet; da je treba iti vsaj v kapelo, ali cerkev ali na duhovne vaje, da ga srečamo. Svet da je mračen, grešen, poln nevarnosti in pokvarjen, zato je treba iti čim dlje od njega, da se ne bomo omadeževali. Poleg tega težko sprejemamo dejstvo, da je Jezus Kristus pravi človek, ki je živel v telesu in umrl na križu, ne le zgolj duhovno bitje. Mnogokrat poskušamo pobegniti od drugih in se zatekati v udobje svoje zasebnosti ali v majhen krog tesnih prijateljev. Svoje odnose hočemo graditi preko zaslonov in sistemov, ki jih je mogoče kadarkoli ugasniti. Evangelij nam govori, naj tvegamo soočenja iz oči v oči, soočenja s fizično navzočnostjo drugih, ki nas izziva, z njihovo bolečino, in z veseljem, ki se ga nalezemo. Ni nam treba iti od sveta, da bi bili z Bogom, saj vse obstaja in živi v Njem. Vprašanje je, kako temu svetu svetiti kakor luč.

In kako temu svetu svetiti kakor luč?

Vsak dan znova spoznavamo, kako odločni in borbeni moramo biti, ko se prebijamo skozi izpite, opravke, razgovore in vse ostalo, kar je potrebno, da pridobimo izobrazbo, službo, položaj. Ko so kršene naše pravice in nam je kratena svoboda, se moramo odločno postaviti zase. Ne zavedamo se, kdaj postanemo osorni, ukazovalni, grobi, celo apatični, brezbrižni in cinični. Pri doseganju ciljev smo sicer uspešni, vendar lahko postanemo kot premočna svetloba, ki ne razsvetljuje teme, ampak slepi. Krotkost in milina, počasnost za jezo in ponižnost nam omogočajo, da vidimo realnost, kakor jo vidi Bog – v vsej lepoti in zlomljenosti. Božji Sin nas je s tem, ko se je učlovečil, v telesu, povabil k novemu odkrivanju odnosov, milini, blagosti, lepoti.

Kaj zate pomeni, da svetiš kot luč?

Zame pomeni, da si dovolim, da se me Bog dotakne. On namreč z nami sklepa zavezo, ne glede na naše grehe in rane. Trudim se dovoliti ranjenosti drugih, da se me dotakne in puščati odprta vrata za vse, ki me prizadenejo. Prizadevam si vestno opravljati svoj poklic, saj je več kot le služenje denarja za preživetje, in tudi svoje življenjsko poslanstvo. Menim, da moje doživljanje najboljše povzame pesem Sopotnikom svetega Janeza Pavla II:

“In če nam dneve izpolnjujejo vsakdanja dela,
v katerih venomer notranjost dejanja zaslanja neločljiva kretnja,
tedaj vendarle gojimo gotovost, da nekoč ta kretnja odpade,
v delih naših pa ostane le to, kar resnično je.”*
In to, kar resnično je, kar ostane, je ljubezen, ki je bila darovana. Ta ne neha sijati v nas in med nami. Razodeva, da je Gospod med nami. Svetimo to luč še naprej.

———————————
*Joannes Paulus II, svetnik. Sopotnikom. V: Ljubezen mi je vse razodela. Str. 66. Karol Wojtyła; [prevod in uvodna beseda Niko Jež]. Ljubljana: Belart, 1999.