Mladi za mlade

Ob besedah »Svetite kakor luči« me najprej obide misel: »Ali sploh lahko svetim? Ali se dovolj držim besede življenja, da lahko drugim kažem pot do Boga in do svetosti?« Seveda ne. Noben človek ni popoln, vsak ima napake, še svetniki grešijo. Ne svetim, nisem dober zgled, a vseeno mi Gospod naroča, naj svetim svetu. Kako mi to sploh lahko uspe, če pa sama nisem luč? Samo z Njegovo pomočjo. Samo če se držim Besede življenja, če ga prosim za pomoč in bo On dovolj milosten, da me očisti in zasveti s svojo lučjo skozme in po meni razsvetli svet. Sama ne morem svetiti, kakor Mesec, ki nima svoje svetlobe, pa vseeno razsvetljuje noči s tem, da odseva svetlobo Sonca in nam z njegovo pomočjo kaže pot skozi sicer trdo temo noči, tako tudi jaz ne morem s svojimi napakami in nepopolnostjo pokazati svetu svetosti in popolnosti, lahko pa drugim kažem Božjo čistost, popolnost, svetost in neizmerno ljubezen, ki sem je od Boga deležna sama. Gospod mi torej z besedami iz pisma Filipljanom naroča, naj se držim Njegove besede, besede življenja, in s tem odsevam Božjo luč svetu, saj je moja luč svetosti prešibka, da bi komu lahko razsvetlila ovire na njegovi poti, če pa postanem ogledalo Njegovi luči in postanem orodje v njegovi službi, pa tako drugim pokažem močno Božjo luč, ki lahko razsvetli najtršo temo.

Nina Štempelj

Ob letošnjem geslu Tedna za življenje »SVETITE KAKOR LUČI NA SVETU, DRŽEČ SE BESEDE ŽIVLJENJA« najprej pomislim na molitev popotnikov in popotnic, najstarejše starostne skupine pri skavtih, ki jo zadnja leta vodim tudi sam, in pravi takole:

Gospod, uči me velikodušnosti,
da ti bom služil, kakor zaslužiš,
da bom dajal, ne da bi štel,
da se bom bojeval, ne da bi mislil na rane,
da se bom žrtvoval, ne da bi pričakoval druge hvale,
kakor zavest, da vršim tvojo sveto voljo,
amen.

Ta molitev mi pomeni zelo veliko. Ob njej se vsakič znova zavem, da sem na svetu zato, da služim, da dajem, da se žrtvujem, celo bojujem, predvsem pa da delam dobro in da poskušam pri vsem skupaj vsaj tu in tam, včasih bolj, drugič manj, pozabiti nase, na svoje ugodje, na svoje rane, na lastno hvalo, na svoje interese. In verjamem, da je v trenutku, ko postavim svojega prijatelja, očeta, mamo, ali pa popolnega neznanca na prvo mesto, Bog nekje čisto blizu zraven in mi pomaga, me osrečuje in opogumlja.

Iztok Rozman

Kako svetiti, ko dojemaš, da je bitka z boleznijo izgubljena? Kako svetiti, ko za sabo zapuščaš svoje najdražje in vse, ki so ti dragi? Kako svetiti, če je žalost povsod okrog tebe? Kako svetiti, če veš, da tvoje življenje na zemlji mineva? Kako svetiti, če se zavedaš, da ne boš deležen še toliko in toliko lepih trenutkov, ki se bodo zgodili? Kako svetiti, če …

Pa vendar zmoreš tudi svetiti, pa čeprav z zadnjimi kančki moči, ki jih tvoje telo še premore, z zadnjo trohico upanja, ki do zadnjega diha ne umre.

V misli se mi prikrade znana pesem:

»/…/ Kakor svetilka izžareva zlato luč in nas v hladnem mraku tiho greje skozi noč, prav tako nas vodi ljubeznivi žarek tvoj, da gremo veseli za teboj. Ti si kot zvezda v temi, svetilnik sredi noči. Ti si kot ogenj žareč, ki iz ljubezni gori, da je vsem toplo. /…/«

Kristus je trpel na križevem potu in svetil, izžareval vso ljubezen za nas. Gospod je tisti, ki nas uči, da pod križem ne smemo pasti, obupati, ker je on z nami na poti trpljenja. Dolival nam bo olja v srce, da bomo svetili in prebrodili gosto meglo, hladen mrak. Tako bomo našli ključ, ki bo odpiral vrata in pozlatil naša srca. Ljubezen, ki je izžarevala iz nas na zemlji, pa bo ostala zasejana v tebi dragih in vseh, ki so te poznali. V vseh, ki so v tebi videli nekoga, ki je svetil tukaj na zemlji in sveti na nas še naprej. Bogu hvala za to. Pa naj tudi v nas trdna vera, upanje in ljubezen poženejo močne korenine, da nam ne bo nikoli zmanjkalo olja, da bi svetili zdaj in vekomaj.

Monika

Ob svetopisemski misli letošnjega Tedna za življenje se spominjava pokojnega godoviškega župnika. Hvaležna sva, ker naju je spremljal od malih nog. Hvaležna za vse, kar je naredil kot duhovnik za nas mlade. Spodbujal nas je, da smo v tišini premišljevali svetopisemske odlomke in literarna dela, delili svoje poglede v majhni skupini vrstnikov in z duhovniki. Za mnoge mlade je bil kot luč, ko nas je ob Božji besedi vodil v naši temi iskanja smisla življenja in drugih pomembnih življenjskih odločitvah. Spoznala sva, kako zelo nam mladim v današnjem svetu manjka, da se umirimo in v tišini razmišljamo o svojem življenju in odločitvah, da iščemo smisel ter da se o tem pogovarjamo z vrstniki. Ko tako gledava na to obdobje življenja, spoznavava, da je bila njegova prisotnost v najinih življenjih velik dar. Poglabljala sva svoj odnos z Bogom in ob tem tudi osebnostno rastla.

Kot sva takrat premišljevala svetopisemske odlomke, naju tudi zdaj Sveto pismo vabi, da ga odpreva, prebirava, se poglobiva v besede življenja in jih živiva. Ugotavljava, da sva daleč od tega, da bi lahko bila luč – odganjala temo, svetila drugim in darovala svojo svetlobo tistim, ki potrebujejo spodbudo. Trudiva se živeti po Božjem načrtu in se mu prepustiti. Verjameva, da ljudje, ki resnično živijo po Božji besedi, svetijo kakor zvezde in zlahka pritegnejo pozornost. Slediti Njemu pa nikakor ni lahka pot, zato mnogi najdejo svoje zavetje v senci. Posledično jim v življenje ni potrebno vlagati toliko napora ali se obremenjevati s pritiski in mnenji okolice. Njihovo nasprotovanje ljudem, ki “svetijo”, zna biti avtomatski odziv oziroma obrambni mehanizem, ko ne želijo izstopiti iz svojega udobja. Luč, ki jih vabi k sebi, se jim lahko zdi vsiljiva. Vabilo, da bi ji sledili, zna biti preveč boleče in naporno, zato (nehote ali namenoma) poskušajo zmanjševati vrednost tistih, ki svetijo, izstopajo. K sreči je Kristus tista luč, ki lahko posije tudi v najtemnejše kotičke sveta in k sebi pritegne vse ljudi ter jih vodi k dolgotrajni sreči.

Poznanstva z ljudmi, ki izžarevajo Kristusovo luč in živijo po Njegovi besedi, čutiva kot poseben blagoslov. Ti ljudje nama vlivajo upanje, da beseda življenja osvobaja, prinaša resnično srečo in zadovoljuje naša najgloblja hrepenenja. Srečna sva, ker najino življenje bogatijo ljudje, ki oddajajo poseben žar. Ob njih se zlahka pomiriva ter v njih najdeva zaupanje in zgled. Njihova dejanja naju spodbujajo, da se tudi sama kot mož in žena, oče in mati, prijatelja in zaposlena trudiva razumeti in živeti besedo življenja. Pri Gospodu poskušava izprositi milost, da bi nama uspelo »svetiti« ljudem, ki v temi obupa potrebujejo spodbudo, upanje, nasvet, pomoč…

Juta in Domen Leskovec, mlada zakonca

Vsak človek, vsako bitje, vse, kar je živo sveti, vsi gorimo – svetimo in širimo svojo svetlobo z dobrimi deli, le en nasmeh, pa tudi če popolnemu neznancu, je lahko en žarek, kateri prižge ogenj oz. bolje – izboljša – ojača ogenj in tako svetimo mi in tisti ki so prejeli to od nas še bolj, ter tako širimo svetlobo in tako dolgo, ko svetimo, traja življenje, traja DRŽEČ SE BESEDE ŽIVLJENJA.

Adam Mesarič

Ob tem naslovu si ne morem pomagati, da ne bi pomislila na polno polico na oddelku za svetila v trgovinah v stilu Bauhaus. Koliko oblik teh žarnic imajo. Samemu sebi se zazdiš prav neizviren, ko stopiš na blagajno z najbolj klasično in preprosto žarnico.

Vendar kar je bistvena lastnost žarnice? (govorim z vidika nekoga, ki študira na filozofski fakulteti in se že vnaprej opravičujem vsem strokovnjakom za herezije glede fizikalnih lastnosti) Da sveti. Je važna oblika? Ne. Katero žarnico bi izbrali, če bi imeli na voljo umetelno, ki odda ravno za spoznanje svetlobe ali drugo, ki ni na pogled višek estetike, a sveti? (Seveda, to ne pomeni, da vse lepe in drage žarnice ne svetijo!)Tudi ljudje iščemo svetlobo, v kateremkoli smislu. In vse stvari, ki jih je človek ustvaril so v bistvu odsev tega, kar je ustvarilo njega. In človek bi lahko veliko izvedel o sebi, ko bi podrobno spoznaval stvari, ki jih je sam izdelal. Denimo ravno ta žarnica. Kaj je žarnica v prispodobi? Je vsak izmed nas. In kaj je svetloba? Bog. In kaj moramo storiti, da žarnica sveti? Prižgati stikalo. (ali v modernejših verzijah zaploskati) In kaj je to stikalo? Naša odprtost za Boga.

Sama verujem v Boga, ker me do sedaj še noben drug »bog« ni prepričal. Denar poide, ljudje gredo ali razočarajo, ali preprosto ne morejo in niti niso dolžni izpolniti tvojih najglobljih hrepenenj. Samo Bog pa rešuje mene krivde mojega greha. Zanimivo pri tem je, da sem velikokrat poskusila živeti s krivdo. Gre. Načeloma ne umreš. A razžira. Bolj si govoriš, da ni nič takšnega, bolj razžira. Greš do človeka, se opravičiš, reče, da je oprostil. Občutek je krasen. A kaj, ko moj greh ni samo to, kar naredim ali izrečem. Tudi to, kar mislim. In Bog to vse vidi in ve. Pred Njim se ne morem skriti in živeti v miru, dokler se z Njim ne spravim. Zato grem k spovedi, zato mi je to dragocen zakrament. Ker prilijem novega olja v svetilko.

Seveda Bog ni zgolj krščanski »Vanish«, ki bi poskrbel, da moji madeži izginejo in bi ga imela kot nekak krizni izhod oziroma zgolj krizni izhod. Gre za preprost občutek, pa ne zgolj lepo čustvo, ampak bolj trdno izkustvo, da sem ljubljena. Ta stavek se sliši včasih že kot kak krščanski kliše, vendar izraža preprosto resnico, ki je pogojena z milostjo. Ko sem ljubljena, lahko zares živim v sreči. Ni mi treba hlepeti za človeško ljubeznijo, ne obremenjujem se s tem, kaj si ljudje mislijo o meni, preprosto sledim svojemu poslanstvu in sem srečna, ker živim ter srečo delim z ljudmi. Seveda ne gre za življenje posuto z rožicami. Ko je treba jokati in biti jezen, tudi ta čustva dobijo svoje mesto, vendar je upanje, ki ga daje prebiranje Božje besede in njeno nenehno premišljevanje, kjerkoli že pač si.

A dokler človeku Luč ne posije, si morda misli, da je srečen v svoji temi, ker ne pozna svetlobe.

Namreč dokler sediš v votlini, kjer misliš, da poznaš luč in živiš v tem prepričanju in dokler nimaš izkušnje svetlobe je ne moreš poznati. Seveda izkušnja Luči je vsak dan na dosegu in se ponuja, je pa odvisna od pripravljenosti sprejeti jo. Lahko se obrneš stran. »Ljudstvo, ki je sedelo v deželi smrtne sence, je zagledalo svetlobo« – in ji šlo naproti… A ljudstvo, ki je sedelo v temi, bi se lahko tudi obrnilo stran, sicer ne vem, zakaj bi to želelo, ampak lahko bi se. In dokler Luč ni zasijala, je niso poznali, ker niso imeli izkušnje. Človek potrebuje izkušnjo Boga …

… In ko enkrat ugledaš sončni žarek, vsaj en sončni žarek, ki je Njegov žarek, boš želel iz teme proti soncu. Ker svetloba je lepa in greje in je prijetna in daje rast. Ko Luč sije nate, lahko tudi ti svetiš in po tej logiki, bo vsak kanček svetlobe v temi zbudil premik. Seveda bi si bilo utopično predstavljati, da bo vsaka luč hvaljena in čislana. Sploh ne. Tema se z lučjo ne bo strinjala in se je bo branila. Vendar to ni stvar in naloga luči. Njena naloga je, da sveti.

Seveda pa ne more svetiti, če ni bilo prej prižgano stikalo. To pa je zdaj tista pripravljenost in naloga kristjana, da vsak dan premišljuje Besedo Luči, da bo gorel in živel v Luči. V resnici sploh ni treba veliko drugega. Se izpostavljati in imeti recimo pred obroki v restavraciji majhen ritualni obred, se vreči na kolena po obhajilu in se trkati po prsih v spokorni drži in z obrazom trpljenja, ker s tem ne bomo dobili nič plus točk za v nebesa. Živeti in pričevati ter svetiti z veselim srcem kristjana in ponosom, to ljudi pritegne. Velikokrat opažam, da smo kristjani, z menoj na čelu, podvrženi nekakšni težnji po pokristjanjevanju. Oznanjati vsak dan, to že, ampak postavljati se v vlogo nekoga, ki ve, kaj je za bližnjega dobro, to pa… je že res, da imamo izkušnjo, da je Bog po Jezusu naša optimalna rešitev, vendar naš razum in um je omejen in nismo vsevidni in vsevedni, kar pomeni, da ne vemo dneva in ure, ko se Bog odloči koga poklicati in mu »posvetiti«. Bog pošilja Svetega Duha, da ta dejanja usmerja. Dar modrosti, je vsekakor pomembna prošnja v molitvi. Ni na nas, da bi se trudili svetiti iz naših moči, samo ostati na pravi poti in kazati, da je mogoče živeti srečno tudi v nesrečah. Zatorej, skrbimo, da bodo imele naše žarnice vedno možnost svetiti in naj sveti Bog, ker ko bo On svetil, bomo tudi mi lahko sijali v najlepši verziji samih sebe.

Martina Ješovnik

Kako tebe nagovarja? Kaj ti sporoča? Kakšno vzpodbudo? Vprašanje?

Od začetka človeštva se številni tako ali drugače trudijo biti ”luč na svetu”, zato tudi naša generacija ni izjema. Vsak posameznik si to razlaga na svoj edinstven način in to tako tudi izraža. Zdi se mi, da sem svojo različico že našla, v animatorstvu, kjer pa je prisoten tudi Bog in beseda življenja. Kot animatorka se trudim mlade oziroma mlajše na zabaven in razumljiv način približati Bogu, njegovim načelom in s tem besedi življenja, zato mi je letošnji naslov zelo blizu. Je odlično geslo, ne samo za ta teden, ampak za vso življenje in je za mnoge vsakodnevna vzpodbuda. Zame je dokaj pomemben, saj me je takoj spomnil na animatorstvo in na delo, ki ga pri tem opravljam, sem kakor luč, ki otroke vodi in usmerja v besedo življenja. Če bomo animatorji dobra luč drugim bomo v njih morda prižgali to isto luč in bodo oni kot naši nasledniki to prenašali na druge in tako naprej.
Sicer pa moramo biti luč prav tako tudi za druge, ki niso naši animiranci. Svetiti moramo za vse, ki nas potrebujejo. Posredno ali neposredno. Od blizu in daleč. Pokazati, da nam ni vseeno, da smo pripravljeni pomagati, mlajšim sorodnikom, bližnjim, znancem biti vzgled. Biti moramo luč. Vsak na svoj edinstven način. Če bomo kakor sveče, ki lahko prižgejo druga drugo, bomo čez čas kot skupnost ena velika luč, ki bo svetila, držeč se besede življenja, prihodnjim generacijam.

Zakaj se ti zdi pomembno ljudem približati Boga, jim ga oznaniti, predati?

Ljudem približati Boga pomeni predajati nekaj, v kar verjamem, drugim. Zaupati svoja prepričanja in vero nekomu, ki lahko na to gleda iz drugačnega vidika in z drugim mnenjem. Zato je, po mojem mnenju in v mojem času, kot mladostnik, potreben pogum. Velika večina mladih se zanaša in slepo sledi temu, kar o njih mislijo drugi, torej vera ni izjema. Prav zato je oznanjanje le-te zame pomembno, saj lahko sebi in drugim dokažem, da sem sposobna stopiti na drugačno pot kot drugi in da me pri tem ni strah tujih mnenj. Zdi se mi, da preveč ljudi, predvsem mladih, skriva svojo vero in s svojim oznanjanjem pri animiranju želim doseči, da se mladi ne bi bali biti to kar so, torej da se ne bi bali sami sebe.

Ana Urleb, mlajša dijakinja

Biti luč.

Na prvem mestu biti luč v družini. Sprva se sliši tako enostavno, pa ni. Je velik izziv. Deliti vse kar imaš, kar čutiš, kar razmišljaš s svojimi najbližjimi. Velikokrat razdaš vso energijo za vse ostale in vse ostalo, doma te pa zmanjka. Prinašati svetlobo in toplino v družino je nujno za preživetje. In takrat, ko je svetlobe in toplote dovolj, smo lahko mi. Razumemo se, veselimo se in se imamo radi. In šele takrat lahko svetlobo delimo naprej. Sploh je ne rabimo deliti, saj kar sije in žari iz nas. Božja beseda pa v nama vedno znova prebuja ta žar in ga krepi. Včasih ga mora tudi znova zanetiti.

Vsakič, ko slišiva 1 Kor 13, ki govori o ljubezni, se vedno spomniva na najin poročni dan. Na najino obljubo, ki sva si jo tisti dan podarila. Sicer pa naju nagovarja Božja beseda, ki jo slišiva pri nedeljski maši. Pri zakonski skupini se vedno pogovorimo o enem odlomku (običajno evangelijskemu). Vsak odlomek je poln. Bolj kot se poglobiš vanj, več ti da.

Lucija in Jani Strmšek, mlada zakonca

Na koga se spomniš, ko razmišljaš o tej besedi?

Ta beseda me spominja na apostole, saj jih je Gospod poslal, da so bili luč za ljudi. Menim, da smo tudi mi poslani, vsak na svoj način, da naredimo svet boljši in svetlejši za vse ljudi.

Zakaj pa? Kaj te nagovarja pri njih? Ko razmišljaš o njihovem življenju, odnosu z Gospodom…

Posebej me pritegne to, da so bili učenci preden so bili poklicani povsem navadni ljudje. Razmišljali so človeško, bili so nam zelo podobni. A vseeno jih je Gospod poklical, ne glede na to kakšna je bila njihova preteklost, jim je ponudil novo pot.

In kako povezuješ to besedo s seboj?

Da smo tudi mi poslani, vsak na svoj način, da naredimo svet boljši in svetlejši za vse ljudi. Gospod nas pošilja, kakor je poslal svoje učence, v svet, širiti njegovo luč – ljubezen.

Kako se v svojem življenju držiš besede življenja?

Gospoda se držim tako, da širim njegovo luč. To se mi ravno zdi, da je moj odnos z Gospodom, širjenje njegove besede. V vsakdanjem življenju poskušam ljudi razveseljevati, jim pomagati v stiski in kazati pot naprej. Seveda pa je včasih težko ostati na pravi poti in tudi sam potrebujem koga drugega, da mi posveti.

Ti je kakšna Božja beseda, odlomek Sv. Pisma posebej pri srcu?

Iz Sv. Pisma mi je najbolj pri srcu Hvalnica ljubezni iz Pisma Korinčanom. Apostol Janez je napisal: “Bog je ljubezen.” Hvalnica ljubezni opisuje ljubezen, torej Gospoda. Prav to je tisto razmišljanje, zaradi katerega mi je ta odlomek zelo pri srcu.

Martin Fras

K čemu te vabi Gospod? Kako razumeš, da naj se uresniči v tvojem življenju?

Razmišljam o tem, da smo pravzaprav poklicani, da svetimo v tem svetu, kljub vsej temi, ki jo lahko vidimo okrog nas. Svetimo lahko skozi čisto vsakdanje drobne stvari, vsak tam, kjer je in na svoj način. Da Gospod od nas ne pričakuje velikopoteznih dejanj.

Kaj pa misliš, da pričakuje?

Da se trudim živeti po Njegovi besedi in svetiti tam, kjer sem. Da si moram včasih vzeti več časa za bližnje, tudi na račun tega, da sem zato manj dejavna drugje. Svetim lahko s tem, da druge sprejemam takšne kot so, s svojimi danostmi ter jim prisluhnem, ko me potrebujejo. Svetim lahko tudi s tem, da nesebično in brez jeze pomagam pri raznih opravilih, tudi čisto fizičnih.

Kaj ti pa pomeni Njegova beseda?

Njegova beseda mi pomeni vodilo v življenju. Tisto iz česar naj bi izhajalo vse, kar mislim in delam.

A se ti zdi letošnjo sporočilo Tedna za življenje “Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja” aktualno za mlade?

Da, saj nas vabi k temu, da smo aktivni, da nekaj delamo in naredimo, kar mlad človek potrebuje. To je lahko tudi skozi to, da nekomu »pokažeš«, da je Božje stvarstvo čudovito, da so kljub vsej črnini lepe stvari in dobri ljudje na tem svetu. Da se »splača« biti dober in pošten. Čeprav smo mladi pogosto tarča kritike odraslih, mislim, da lahko na tak in še mnoge načine svetimo in prinašamo luč v svet tudi z našo mladostniško navdušenostjo in zagnanostjo. Sporočilo razumem tudi kot spodbudo za vsa tista obdobja, ko ne vidimo »svetlobe« v svojem življenju, ne vidimo prihodnosti v svojem življenju. Gotovo so taka obdobja značilna za vse mlade, saj šele iščemo svoj prostor pod soncem in v tem sporočilu vidim tudi nekakšen smerokaz, kako prebroditi takšna obdobja – z Njegovo besedo.

Kje pa ti najbolj doživljaš Gospodovo luč v svojem življenju?

Preko ljudi, preko dogodkov. Čisto v vsakem dnevu lahko vidim lepe stvari, dogodke, skozi katere mi Gospod sveti. So pa posebni trenutki milosti, ko še posebej občutim Božjo bližino, svetlobo. Ta doživetja mi dajejo novo vzpodbudo za življenje. Pomagajo mi, da lažje prebrodim tudi težja obdobja. Dobra prispodoba in vzpodbuda za to se mi zdijo tudi prazniki – so dnevi, iz katerih potem lahko živimo ostale dni.

Mojca Ivančič

Vsak izmed nas je lučka, nekateri se skrivajo pod mernikom, drugi pa ponosno svetijo vsem v bližini.  Biti luč ima zame dva pomena – prvi je razsvetljevanje okolice z majhnimi deli dobrote, drugi pa je razločevanje senc. V mraku, kjer ne sveti nobena luč je težko razločiti dobro od slabega – naše oči v poltemi ne razločujejo barv in tudi oblike in nameni so dostikrat zamegljeni. Šele ko zažari luč, se sence jasno zarišejo. Bog ni prišel na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po Njem odrešil. Sodba za svet je v tem, da si ljudje ne drznemo stopiti k Luči, ki je Jezus, saj si ne želimo, da bi se pokazala naša slaba dela, naši zli nagibi. Iz strahu pred sencami v nas samih se torej pogosto skrivamo pred izvirom Luči in Življenja – Jezusom. Ne upamo si svetiti in se raje skrijemo pod mernik kakor da bi svojo moč črpali iz Boga, svoj plamenček prižgali pri Jezusu, ki ima moč da očisti našo notranjost.

Če Mu le pustimo bo Bog deloval v nas in preko nas – Bog Oče nas brani pred našimi sovražniki in nas vabi da v svojem življenju kar najbolje služimo Njegovemu načrtu v dobro vseh ljudi, Sveti Duh nas napolnjuje in uči, On je olje našim svetilkam. Polaga besede v naša usta in naša srca napolnjuje s pogumom in pripravljenostjo za oznanjevanje evangelija miru. Sin Jezus pa nas očiščuje z daritvijo svoje krvi in nas poživlja. V Njem imamo upanje na večno življenje, poleg tega pa je tudi naš najboljši prijatelj, ki nas spremlja skozi vse naše dvome in stiske, saj je sam doživel to in še več.

Pavlove besede so še toliko močnejše, saj nam je on sam lahko zgled v tem, kako biti svetilka za Jezusa, tako močna da prodre celo v najbolj trdovratna srca in v njih prebudi hrepenenje po luči. Apostol Pavel mi je zgled v gorečnosti. Ko je enkrat spoznal Jezusa, se njegov sij nikdar ni utrnil, kljub težkim razmeram, preganjanju, ujetništvu in razočaranju, ki ga je čutil, ko je katera izmed Cerkva zašla s prave poti (kar lahko razberemo iz njegovih pisem). Ko beremo Pavlova pisma, si pisca ne predstavljamo kot kakšnega milosrčnega in krotkega filozofa, vendar kot karizmatičnega, nepopustljivega oznanjevalca, ki ga ni strah povedati ljudem kar si misli, dokler bodo njegove besede služile v izgrajevanje.

Potreba po neustrašnih Svetilcih Luči je danes še bolj potrebna kot v času sv. Pavla – soočamo se z novodobnim holokavstom nad nerojenimi, zavračanjem dostojanstva človeškega življenja, razvrednotenjem družine, zaničevanjem krepostnosti. Vsi smo poklicani, da svetimo, ukoreninjeni in sezidani v Kristusu in držeč se Besede Življenja. Tako da bomo ob koncu našega dela lahko skupaj s sv. Pavlom rekli: Dober boj sem bil, tek dokončal, vero ohranil.

Nina Malenšek