Razmišljanja

“Prišel sem, da bi imeli življenje« (Jn 10,10)

Stavek v meni obudi občutek brezpogojne Gospodove ljubezni. Ljubezni, ki pomeni upanje, veselje, radost in je smisel našega bivanja na zemlji. Smisel, da živimo polno, brez prepirov, vojn, v miru in smo srečni. Skratka, da živimo po zgledu Gospodove ljubezni do nas in jo razdajamo drugim. Si dopustimo pozitiven pogled na svet in se zavedamo, da je vsako doživetje pomembno in dobro za nas. Potrpežljivo počakamo in tudi tu in tam kdaj potrpimo, saj vemo da z življenjskimi preizkušnjami rastemo in le tako postajamo vredni Gospodove žrtve.

Barbara Kozoderc

Rojstvo, začetek življenja. Le On ve, kaj bo nastalo iz tega čudeža, iz te štručke. Ko hodim po svetu vidim toliko otrok, polnih življenja, vsi nasmejani, igrivi, brezskrbni… Ne zavedajoči se okolja, kulture, razmer, v katerih so se rodili, v katerih živijo. Tako si Ti prišel, se žrtvoval za nas, da je lahko vsak otrok srečen, brezskrben. Nato pa je to življenje položeno v naše roke. Da, imamo življenje. Življenje, kot pšenica, iz katere lahko ustvarimo marsikaj… Lahko jo zmeljemo, dobimo moko in iz moke kruh. Lahko jo sejemo in dobimo še več žita. Lahko jo zavržemo in jo pozobajo ptice, lahko zagnije. Ti, sejalec, si nam prinesel pšenico in sedaj je na nas, da iz nje naredimo čim več. Tako vidim po svetu ljudi, ki si znajo s trdim delom iz nič ustvariti srečo, polno življenje. Ljudi, ki se zaradi obupa, ker nimajo ničesar podajo v kriminal in uničujejo življenja mnogih. Ter ljudi, ki imajo vse, pa ne znajo, si ne upajo, nočejo množiti svoje sreče in na koncu ostanejo brez nje, brez življenja… Tvoj nasvet pa je tako preprost, kot sejalec praviš sej, neguj, zalivaj… delček razdeli, delček naj pozobajo ptice, tudi one morajo živeti, delček zmlej v moko, si naredi kruh, jej in živi življenje, ga deli, kot si ga dal Ti, razdajaj srečo in povej, da je On trpel na križu za našo srečo, za naše življenje.

Blaž Jelenko – mlad zdravnik

Pred dnevi sem prebral čudovito knjigo. Govori o materi, ki se bori za življenje dveh drobnih deklic, ki sta obe podedovali zelo redko, dedno in praktično neozdravljivo bolezen. Ker sama ne more prav nič storiti, da bi ozdraveli, se odloči da bo naredila prav vse, da bosta živeli čim lepše in čim bolj polno življenje. Življenje polno ljubezni. »Ko življenju ne moremo dodati dni, dodajamo življenje dnevom«, stavek iz knjige, ki mi kar naprej roji po glavi.

Tudi sam ne morem prav nič storiti, da bi podaljšal svoje življenje, pa čeprav le za en dan. Lahko pa storim veliko, da dam svojim dnevom življenje. Da živim v polnosti, veselju, da delam dobro. Da čas, ki ga imam na voljo izkoristim za stvari, ki me izpolnjujejo, ne pa za stvari, ki me siromašijo. Da se zavedam darov, ki jih vsak dan prejemam od Boga in so vse prej kot samoumevni. Zame so to študij, ki me veseli, skavti in prijatelji, ob katerih sem lahko to kar sem in s katerimi preživljam nore dogodivščine, pa seveda družina, ki mi zmeraj stoji ob strani.

Pogosto pa se je težko veseliti življenja, predvsem takrat, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel ali pričakoval. Takrat, ko se zdi življenje krivično. Takrat se vedno znova spomnim na Gospoda, ki je prišel, da bi imeli življenje in da bi bilo to življenje polno. Pomaga mi najti smisel, čeprav ga sam ne vidim. Spomnim se na ljudi, ki mi jih je poslal na pot, da ob njih zrastem in se veselim. Potem postane breme lažje in dan spet dobi življenje.

Iztok Rozman – študent medicine

– Kje v svojem življenju najbolj srečaš Gospoda? Prepoznaš, da je blizu, s teboj?

Gospoda v svojem življenju prepoznam v molitvi; takrat imam občutek, da mi je najbližje. Čutim ga tudi, kadar orglam pri maši. Navadno sem pred mašo najbolj na trnih, vendar se, kadar pomislim, da je z menoj, hitro pomirim. Gospoda srečam tudi doma, ko si med seboj pomagamo, pred spanjem pri skupni molitvi in v pogovorih s starši, predvsem z očetom.

– O kakšnem življenju, po tvojem mnenju, govori Jezus?

Po mojem mnenju Jezus govori o večnem življenju, o življenju v Božjem kraljestvu. Prišel je, da bi nas odrešil, da bi lahko prišli v Božje kraljestvo, v nebesa. Menim, da govori tudi o življenju na Zemlji, saj človek brez vere sploh ne more živeti. Vsak potrebuje vero in Jezus nam je prišel pokazat pot vere, pravo pot življenja.

– Kako ti gradiš življenje? Kako ga gradiš z Jezusom?

Jaz gradim življenje s sodelovanjem v župniji kot animatorka, organistka in pevka. Gradim ga ob misli na pomoč, ki jo lahko v teh vlogah nudim bližnjemu, ter zavesti, da je Bog zmeraj z menoj in ga s temi »poklici«, s tem življenjem slavim.

Lucija Brunec – mlajša dijakinja

– “Prišel sem, da bi imeli življenje” – te Jezusove besede sem prvič začela doumevati in vanje verjeti, ko je moje življenje začelo toniti v vse večjo temo in že skoraj doseglo dno.

Ta stiska, predvsem pa slaboten plamenček upanja, sta me nekega dne tako pripeljala do cerkve, kjer sem nazadnje bila pred več meseci. Ko sem vstopila, me je zajel občutek neverjetne topline, ki mi je pravil, da bo še vse dobro. Bilo je sredi maše, in ko sem se ozrla naokrog, sem videla polno mladih z žarečimi obrazi. Takrat sem si prvič močno zaželela, da bi tudi jaz nekoč tako sijala in bila ena izmed teh mladih – “da bi imela življenje“.

Tako nekako se je začela moja hoja za Jezusom, na kateri spoznavam čudovite ljudi in na kateri se iz dneva v dan krepi moje zaupanje, predvsem pa ljubezen do sebe in drugih.

S tem, ko sem v svoje srce povabila Jezusa, se zame niso začeli povsem in edino srečni dnevi. Še vedno pridejo trenutki, ko mi je hudo, in danes vem, da so ti del življenja prav vsakega izmed nas. Mi pa z Jezusom uspe, da tudi v svojih križih vidim smisel in da verujem, da je vedno z menoj Bog, ki me neizmerno ljubi in ima tudi zame pripravljen najlepši načrt ljubezni.

Maja Šantl – študentka specialne pedagogike

Skrivnostna so pota Gospodova. Na ta stavek prevečkrat pozabimo ravno takrat, ko pridemo do življenjskih preizkušenj. Sprašujemo se, zakaj nam življenje ni naklonjeno, zakaj se naši načrti ne razvijajo tako, kot bi si sami želeli, zakaj vsak nov odgovor pripelje do neskončnih novih vprašanj. Nenazadnje se človek pred življenjskimi obrati prevečkrat obrne stran od Boga, češ, saj on pa mi res ni naklonjen. Ampak temu seveda ni tako. Gospodova pota so res skrivnostna. On sugestira, mi izbiramo. On kaže, mi sledimo. Le s to majčkeno razliko, da on je le smerokaz, on je markacija v našem življenju in ne naše noge, da bi z njimi hodil.

Bog podarja. Največ, kar nam lahko da je, da nam podari življenje. Ne samo, da nam je dal našega, dal nam je tudi življenje od svojega Sina. Njegovo življenje nam je dal, da bi mi živeli. Jezus je umrl v veri, da nas reši in nam podari večno srečo. Prišel je, da bi mi imeli življenje. Mogoče je v tej smeri težko razmišljat v teh težkih časih, v katerih smo se znašli. Hitimo, kot da živimo svoje zadnje sekunde. Vsak mora imeti vse, ob enem pa imamo nič od tistega, kar bi res morali imeti. Sam denar nam prinaša občutek sreče in zadovoljstva, ampak kaj, ko je ta občutek kot droga in hitro popusti. Če ga želiš ponovno doživet, se moraš ponovno »zadrogirat«. Ne najdemo zadovoljstva v skromnosti, nesebičnosti, najdemo pa zadovoljstvo v egoizmu in brezčutnosti. Seveda ne vsi. Vse preveč je takšnih ljudi, katerih vera je edina svetla točka, kajti vse ostalo jim je življenje ali odvzelo ali pa jim ni nikoli dalo. Torej samo življenje po Jezusovih stopinjah je preverjeno težko, kajti Jezus je trpel. Ampak je bil na koncu zveličan in lučka na koncu poti je prav gotovo naš cilj na poti zveličanja.

Kako izživeti dar, ki nam ga je dal Jezus? In katera je prava pot, tista, ki nas reši? Zdi se mi, da se vse prevečkrat pustimo voditi napačnim smerokazom in ne Gospodu, ki nam šepeta. Res je, da v svoji veri zaupamo, ampak človek bi se moral tudi ravnat po svoji vesti, kajti le-ta je stik z Gospodom, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne.

Marko Karba – študent razrednega pouka

“Prišel sem, da bi imeli življenje,” je naslov Tedna za življenje. Kdo je zate On, ki ti je prinesel življenje?

Seveda vemo, da govorimo o Gospodu, On je tisti, ki nam je prinesel življenje. Mogoče bi se pri tem vprašanju bolj osredotočil na “življenje”. Gospod je prišel, da bi imeli življenje, torej da bi živeli, čutili, občudovali Božje stvarstvo, da bi bili med seboj povezani. To je pravo življenje, katerega nam želi Bog podariti.

Kaj prebuja ta Njegova beseda v tebi?

Ta beseda v meni prebuja razmišljanje o samem sebi, o moji preteklosti in prihodnosti. Razmišljam, kaj vse sem do sedaj naredil narobe in se zaradi tega trudim, da enakih napak ne bi ponavljal v prihodnosti. Vem, da vsi delamo napake, saj smo konec koncev vsi zgolj ljudje. Prav zato nas ta stavek: “Prišel sem, da bi imeli življenje” spominja, da je Bog vedno tu za nas, želi da živimo, da se trudimo premagovati ovire ter da ne omagamo.

Jezus je svojo besedo že izpolnil. S svojim prihodom na svet in s svojo prisotnostjo v tvojem življenju želi, da bi se Njegova beseda, obljuba, izpolnjevala. Kako prepoznavaš, da se uresničuje v tvojem življenju?

Mislim, da se Gospodova želja po mojem življenju izkazuje predvsem z mojo voljo. Menim, da imam trdno voljo za življenje predvsem zaradi tega, ker molim zanjo. Če pomislim, nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem pomislil: “Kako srečen sem, da živim” – seveda sem za to lahko hvaležen Bogu, ki me vodi.

Kje vse srečaš Gospoda in kakšno življenje ti je prinesel?

Osebno Gospoda najbolj vidim v njegovem stvarstvu. Posebej me navdušuje vesolje. Velikokrat se zazrem v nočno nebo in občudujem zvezde. Takrat se zavem, kako majhen sem v resnici, kako sem v primerjavi s stvarstvom nepomemben, a kljub temu me ima Bog rad. Kljub moji majhnosti, šibkosti in kljub napakam. Bog me ima rad in želi, da živim.

Menim, da moje življenje ni preveč lahko, a sem hvaležen za njega. Na težave gledam kot na preizkušnje, stopnice, ki mi omogočajo, da rastem in sem zmeraj boljši. Hkrati pa me vodi misel: »Ne moli za lahko življenje. Moli za moč, da boš lahko premagoval težkega.«

Martin Fras – študent računalništva in informacijske tehnologije

Najtežje je govoriti o sebi in svojem življenju. Lažje je kazati s prstom na druge in jih obrekovati. Včasih je namreč lažje pozabiti in skriti preteklost. Včasih se je sramujemo, ker je preveč boleča. Včasih vendar ne velikokrat jo povemo na glas, da pokažemo drugim, da niso sami.

Ti si prišel in mi dal življenje. Preko mojih staršev si mi ga vdihnil. Do danes mi ni bila prihranjena bolečina. Čeprav sem še zelo mlada, sem se morala soočiti z bolečinami in izgubami, ki so nekaterim prihranjene za vse življenje. Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem Te popolnoma izključila, odstranila in prenehala verjeti, da obstajaš. Izgubila sem vero Vate in ne nazadnje tudi vase. Veliko časa sem se spraševala zakaj se mi vse to dogaja? Zakaj moram toliko trpeti? Mi je res vse to potrebno? Bila sem popolnoma na tleh…
Ne pišem o tem, da bi me v mojih najstniških letih zapustil fant. Pišem o tem, da sem izgubila osebo preko katere mi je bilo vdahnjeno življenje, mamo. Moja mama je oseba, ki jo imam rada in jo spoštujem. Je oseba, ki mi jo je Gospod poslal in mi preko nje podaril življenje. Vendar sta se najini poti ločili, zaradi alkohola in nasilja.

Dolgo časa je bila v meni zamera in jeza. Tavala sem v temi, besu in obupu. Obupana, ker sem najprej izgubila najdražjo osebo in nato še vero v Gospoda. Za nekaj časa sem potlačila čustva in nisem želela razmišljati o stvareh, ki so se mi dogajale. Prišel pa je dan, ko sem lahko pogledala mami v oči in ji odpustila. To je bil čas po postu. V tem času sem spet začela verjeti. Začela sem upati. Vendar mi to nebi uspelo, če ne bi molila. Skozi prošnje Gospodu in molitev vsak večer, sem se naučila, da je v življenju potrebno odpuščati. To nas dela boljše. Vsak večer sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Naj mi da znak. Naj me nauči, kako to storiti, kako odpustiti. Gospod mi je vsakič znova in znova poslal ljudi, ki so mi pokazali, da je dober in da ima tudi mene rad. Ljudje, ki jih je poslal na mojo življensko pot, so bili naključni mimoidoči v vsakdanu in ljudje, ki mi veliko pomenijo in so mi pokazali, kaj vera pomeni njim. Velikokrat se spomnim stavka prijateljičine mame: »Veš Mery, ljudje, ki jih imaš rada in so ti blizu, te bodo najprej razočarali.« Takrat nisem vedela, kaj misli. Danes vem. Kadar nekoga ljubiš, tudi odpustiš. Dokler imam Gospoda, imam upanje in če imam to dvoje, imam še vedno vero.
Danes vem, to si storil zame. To si storil, da se okrepim! Zdaj lahko pomagam drugim.

Imela sem priložnost, da bi se zatekla k drogam, alkoholu, samomoru… ampak sem se po pomoč zatekla h Gospodu. Tistemu, ki mi je vdahnil življenje in tistemu, ki me je rešil iz teme in obupa. On je tisti, ki nam daje in jemlje. Tudi, kadar nam nalaga težke preizkušnje, je še vedno ob nas. Takrat preizkuša našo vero in zaupanje. Pustimo, da nas vodi v življenju. On je namreč tisti, ki ve kaj je za nas najboljše, čeprav se nam v tistem trenutku zdijo nekatere stvari nesmiselne in neumne.

MERY SENEKOVIČ – študentka razrednega pouka

Ko razmišljam o Jezusovem stavku, mi najprej pride na misel, da Jezus želi, da živimo in ne životarimo. Takoj pa se mi zastavi vprašanje, kaj je razlika med tema dvema pojmoma, kje je meja. Zdi se mi, da če živiš, imaš v sebi radost, veselje do življenja, ki ne presahne niti v najtežjih trenutkih življenja, niti ko smo najbolj žalostni, osamljeni, kadar ne vidimo izhoda, rešitve iz trenutne situacije. Najbrž pa na tem svetu vsi vsaj kdaj tudi životarimo, ker smo grešni, nepopolni. Trudimo pa se lahko in prosimo Jezusa, da bi že na tem svetu čimbolj v polnosti živeli in imeli življenje.

– Od česa je odvisno, ko praviš »Zdi se mi, da če živiš, imaš v sebi radost, veselje do življenja, ki ne presahne niti v najtežjih trenutkih življenja«? Kaj je razlog temu?

Vera, zaupanje v Boga, zavest, da je tukaj na tem svetu vse minljivo in da smo ustvarjeni za nekaj več, hkrati pa tudi, da je Bog vedno in povsod z nami, da nas nikoli ne zapusti in nas brezmejno ljubi. Hvaležnost za vse, kar nam je dano že tu, saj vse prihaja od Njega.

– Kaj misliš pod tem, ko praviš, da kdaj tudi životarimo?

Da nimamo v sebi pravega življenja, pravega veselja. To je takrat, ko se oddaljimo od Boga, pa tudi od bližnjih in od sebe. Takrat, ko damo prednost zemeljskim stvarem.

– In kako se iz tega dvignemo v življenje? Nas kdo dvigne?

Dvigne nas Bog, mi pa lahko molimo in se mu priporočamo, iščemo življenje v Njem in ne v zemeljskih stvareh, ki nam življenja ne morejo dati.

– In kdo je zate Bog, Gospod, od katerega prihaja življenje oz. je On sam življenje?

Bog je Oče prav vsakega izmed nas, tisti, ki daje vse kar imamo. Ve za vsak naš korak, ve kdaj smo žalostni, kdaj veseli. Pozna in razume nas bolj kot mi sami sebe in ve kaj je dobro za nas, kaj potrebujemo. Želi nam samo najboljše in čeprav ga dostikrat razočaramo, nam vedno odpusti ter da priložnost za nov začetek. On je vedno in povsod z mano, tudi kadar sem najbolj osamljena in žalostna in vedno se lahko obrnem Nanj.

MOJCA IVANČIČ – študentka medicine

Nekoč sem opazovala plamen ognja. Ta majhen plamen ognja je razsvetlil temno sobo. Vprašala sem se, kako je to mogoče, da tako majhna stvar prinese toliko svetlobe? Kaj sploh daje moč da sveti? Kdo daje moč nam, da živimo?

Vse življenje sem redno hodila v cerkev, verovala v Boga. Redno hodila in verovala zato, ker so me starši tako naučili. Sledila sem jim. Ko sem pa začela odraščati, sem začela razmišljati o življenju, o Bogu. Takrat sem se zavedala, kaj pomeni verovati v Boga. Takrat sem vedela, da mi Bog daje to moč. Spoznala sem Gospoda, ki je pot, resnica in življenje.

Velikokrat pridejo dnevi, ko smo oddaljeni od Boga. Tavamo v temi, počutimo se sami, ne vidimo smisla življenja. Potem pa zagledamo tisti mali plamen in mu dovolimo, da zraste in ti razsvetli pot. Takrat ugotovimo, da je Bog bil ves čas z nami in nam govoril: »Tukaj sem. Ves čas ti stojim ob strani. Ne oddaljuj se, z menoj si varen. Rad te imam.« Takrat spet vidimo veselje v življenju, ljubezen, ki nam jo daje Bog in vemo, da nismo sami.

Jezus je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da življenje za svoje ovce.« Prišel je k nam, da bi živeli. Da bi videli, da je smisel življenja v njem. Da bi znali odpuščati, ljubiti drug drugega, da bi si prizadevali priti v večno življenje, k njemu.

Morda ne vem veliko. Vsekakor pa vem, da je prišel Gospod k meni in mi pomaga živeti. Vsaka molitev, pogovor z Bogom mi vlije novih moči, upanja in volje. Trudim se biti dober človek in velikokrat mi spodleti. Ampak vem, da Bog verjamem vame in zaradi njegove ljubezni rada živim.

Prišel je k nam, k čisto vsakemu izmed nas, da bi živeli.

Neža Urbas – mlajša dijakinja

Ljudje v današnjem času velikokrat ne znamo živeti. Živimo prazno življenje. Životarimo iz dneva v dan, nam se pa zdi, kako imamo polno, zaposleno življenje. Mimo nas drvijo čudeži življenja, mi jih pa enostavno ne vidimo. Drvimo skozi življenje. Spregledamo čudeže, ki so nam poslani v dar. Prezaposleni smo z obremenjevanjem, zakaj se ravno nam dogajajo tako žalostni in težki dogodki, zakaj ravno mene in tebe preizkuša Bog. Pa nas res? Bojimo se smrti – le zakaj? A nam ni podaril Jezus življenje tudi po smrti?! Mar res potrebujemo na življenjski poti tragedijo, da bomo znali ceniti to, kar nam je bilo podarjeno?

Če želimo živeti kvalitetno in polno življenje, se moramo znati zaustaviti in prisluhniti kaj se dogaja okrog nas. Naj nas razveseli ptičje petje ali otrok, ki se podi za žogo. Naj nas ne spravi v slabo voljo dež, ki nas je presenetil na poti v službo – nekdo je ravno ta dež nestrpno pričakoval, da mu bo sedaj lahko obrodila zemlja. Imejmo odprto srce do drugih – v srcu je vedno dovolj prostora za vse, ki potrebujejo našo pomoč. Ne zasedajmo prostora v srcu z nevoščljivostjo in privoščljivostjo. Ne zavedamo se, da je veliko dobrih del brezplačnih – zaradi tega ne bomo za nič prikrajšani, naše življenje ne bo utrpelo na račun tega nobenega pomanjkanja – še več – zaradi tega bomo obogateni. Ko se bomo poslavljali od zemeljskega življenja, nam ne bodo koristile nakopičene materialne stvari. Štela bodo dobra dela. Lažje bomo zapustili ta svet, če bomo vedeli, da smo pustili pečat v življenju drugih – da smo jim pomagali … da smo jim vsaj za trenutek polepšali življenje.
Bodimo hvaležni za vse, kar nam je dano. Ne bojmo se živeti in ne bojmo se umreti.

Živimo dobro, živimo po Jezusovih načelih.

Tamara Petrun – mlada zdravnica

Postavljeni smo bili v življenje, da bi ga živeli. Pa nam to uspeva? Neprestano tarnamo, kaj vse nam bi moralo biti dosegljivo in omogoceno v življenju, kaj bi morala družba storiti za nas in naše lagodno življenje, koliko je stisk in nesreč, koliko gorja, krivic in trpljenja, kakšna življenjska melanholija in apatičnost se širita med nami. Vendar … a je res teža življenja tolikšna? Ste se kdaj vprašali, kaj pa vi ponujate življenju, kako izzivalno se soočate z njim, koliko in kako ste pripravljeni nanj? Z izjemno lahkoto se lahko hvalimo naokrog, da je družba tista, ki nam dolguje lepo življenje, da smo do njega tako ali tako upravičeni. Mnogo težje pa globoko v sebi priznamo, da nam družba pravzaprav ničesar ne dolguje, saj je bila tu pred nami, prva. Mi smo tisti, ki lahko sami izbiramo, kako bomo razmišljali, ravnali in se počutili. Bodimo v življenju odprti za življenje, pogumni, odkriti, srčni in dovolj močni, da si bomo v možgane vlivali upanje in zaupanje v življenje ter iz naših vsakdanjikov brisali brezup. Človekova veličina ni v nadarjenosti, silni tehniki, napredku, kupih denarja, prostornih hišah, dragih avtomobilih …, temveč v razmerju do življenja.

Ali lahko sami sebi vlivamo upanje in zaupanje? Od kod ga ti prejemaš?

Preko vere in premišljevanja o Jezusovem življenju si pridobivamo upanje za življenje in zaupanje vanj. Sama črpam upanje iz krščanskih vrednot, čudovite narave, ki nas obdaja in športnih dejavnosti, ki mi skozi gibanje omogočajo boljše razumevanje lastnih dejanj.

Kaj si mislila s tem, ko praviš, da je človekova veličina v razmerju do življenja?

Človek ni »velik« s tem kar poseduje v materialnem smislu, ampak se njegova veličina pokaže v reakcijah in odzivih ob največjih življenjskih preizkušnjah, npr. boleznih, nesrečah, stiskah … in pripravljenosti pomagati drugim.

In kakšna misliš, da je veličina tistih, ki ne morejo več hoditi, ki so bolni ali »nebogljeni«?

Ljudje v takšni stiski nas opozarjajo, da smo lahko veseli in vsak dan hvaležni, da smo zdravi, hkrati pa opominjajo, da bolezen ne pomeni nujno konca in obupa, ampak novo življenjsko obliko, ki jo skušajo sprejeti na njim najbližji način. Od njih se lahko naučimo življenjske ponižnosti in odgovornega odnosa do življenja. Pogosto so bolni, nebogljeni oz. v naših očeh kako drugače prikrajšani ljudje pravi svetilniki ljubezni.

Kako se je v tvojem življenju uresničila Jezusova beseda, da je prišel, da bi imela življenje?

Tako, da živim, da mi je bilo dano spoznati Kristusa in se lahko vsak dan svobodno odločim zanj.

Janja Uršič, mlada profesorica slovenskega jezika in zgodovine

Jezus je rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje.« Jezus je prišel na zemljo, da bi nas naucil živeti. In kakšno je to življenje zdaj? Se ga veselimo živeti ali le živimo? Pomislimo kdaj na Jezusa in na to kaj pomeni živeti? V današnjem svetu vsi hitimo: v šole, službe, trgovske centre … In sploh ne pomislimo, da življenje ni samoumevno. Življenje nam je bilo podarjeno od Boga. Pa velikokrat pozabimo biti hvaležni za to. Jezus je naš pastir in mi smo njegove ovce. Ce se katera ovce izgubi ali zaide na napacno pot, pastir ni srecen. Skrbi ga zanjo in jo želi najti. Tako nas Jezus vsak dan znova vabi nazaj k sebi, k življenju. Vabi nas v naših prijateljih, sošolcih in starših, ki nas spodbujajo na pravih poteh in usmerjajo na le-te, ce kdaj zatavamo. Bog nam je dal svobodo, da bi se znali pravilno odlocati. Pa vedno izberemo tisto pot, za katero vemo, da je prava? Ne, vcasih raje zavijemo na drugo cesto, ki ni naporna, ki je bolj mamljiva, saj nima vseh tistih ovir. Ovire pa nam Bog postavlja zato, da bi se utrdili in potrudili na naši poti k vecnemu življenju. Planinec premaga težko in naporno pot, preden pride na cilj. Ko pa mu to uspe, kar skace od srece. Zakaj? Zakaj bi se trudili in trpeli, ce lahko izberemo lažjo pot? Bomo po le-tej poti srecni in veseli? Morda na zacetku še, ampak kmalu bomo spoznali, da smo naredili napako. Da bi morali poslušati naše »ucitelje življenja«, ko so nam svetovali na razpotju. Vzemimo si cas za Boga, saj on nas vedno posluša in nam pomaga. Prosimo ga in nas bo uslišal. Pokazal nam bo, kako naj spet zaživimo svoje življenje.

Staša Kukovec – mlajša dijakinja