Kateheza za študente

»PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE« (Jn 10,10)

Gospod, prišel si 2000 let nazaj. In od takrat prihajaš vedno znova. V vsako življenje, v vsako srce, v vsak narod. Tako želiš priti. Biti oznanjen. Vedno znova. Želiš, da živi, vsako življenje, vsako srce, vsak narod. Gospod, od takrat, ko Te je Oče poslal, od takrat si z nami za vedno. Takrat si nam, ljudem, postal blizu kot človek in brat. Takrat smo Te lahko srečali, videli iz obličja v obličje, Tebe, Gospoda, Odrešenika, Božjega Sina. Slišali Tvojo besedo, uzrli Tvoje čudeže, do konca doživeli Tvojo ljubezen. Prišel si zame in za vse nas. Živel si za nas. Umrl in vstal si – zame in za vse nas. Odrešil si nas.
Gospod, prišel si in ostal. Ko zaživimo, zaživimo pod Tvojo roko in se rodimo v življenje, kjer nas Ti obdajaš, Ti sprejemaš, v nas živiš. V Tebi živimo, se gibljemo in smo (Apd 17,28). »Po veri smo ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni.« (Ef 3, 17-18a) Lahko rečemo: »Gospod, preiskuješ me in me poznaš; ti veš, če sedim ali vstanem; ti prodreš v moje misli od daleč; ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš. Mojo dušo poznaš popolnoma, ni ti bilo skrito moje bistvo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, ko sem bil tkan v globočinah zemlje. Moj zarodek so videle tvoje oči.« (Ps 139 1-3; 15-16)

In še več kot to, praviš: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil. Jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te zapisal.« »Jaz sem Kruh življenja. Jaz sem Vstajenje in Življenje. Jaz sem prava Vinska trta. Vi ste moji prijatelji. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Gospod, prišel si, da mi podariš življenje, da mi daš prihodnost in upanje.
Prišel si mi izkazat ljubezen do konca.
Prišel si, da bi mi prinesel odpuščanje, veselje in mir.
Prišel si, da bi mi prinesel življenje v polnosti.

Vprašanje zame: Kaj delam s svojim življenjem? In vprašanje zate: Kaj delaš s svojim življenjem? Se ga veseliš? Veruješ, da je bilo ustvarjeno iz ljubezni Boga za ljubezen? In nič manj kot to.

Gospod, prišel si. V moje življenje. V moje trpljenje. Tam nisem več sama. Uzrla sem Te. Vem, da si me od malega pritegoval k sebi, da me od malega Tvoja roka drži. V resnici ne moreš priti, ker si vedno tu. In vendar, se Ti moram odpreti, da se lahko Tvoja prisotnost spremeni v živo srečanje in odnos s Teboj in se moja pot življenja spreminja v pesem odrešenja.

Vprašanje zame: Gospod, kje vse si prišel? In vprašanje zate: Kje vse si ga srečal ti?

Prišel si pri tisti sv. spovedi, ko sem se zavedla, da sem za Tvoje rane kriva sama. Ko sem razumela, da sem sledila in verjela drugim o poti lažne sreče, ker je bilo tako lažje, bolj prijetno zame – na kratek rok. Utišala sem Glas vesti, ki me je bolj spraševal, kot opozarjal, ali je res to dobro zame? Prišel si in me potolažil, da bo vse dobro, da se začenja nova pot zame.
Prihajal si naproti, ko sem iskala, kaj je pot moje mladosti, komu izročiti življenje, zakaj, za koga sem na tem svetu. Bolj kot zunanja znamenja so mi bila pomembna srečanja s Teboj v Tvoji besedi. Bila je zares živa in dejavna, svetla, upajoča, pritegujoča. V molitvi z nedeljsko Božjo besedo sem prejemala odgovore na vsa svoja vprašanja. V tišini si postavljal vse na pravo mesto. Prodirala je vedno globlje, razblinjevala dvome in strahove. Prodirala je vse do zadnjega in odločilnega vprašanja, ki si ga tedaj Ti postavil meni »Ali me ljubiš bolj kot tile?«
Prihajal si po ljudeh, ki so molili zame. In po ljudeh, katerih življenje mi je govorilo o Tebi in o lepoti življenja s Teboj. Hvala Ti zanje.
Bil si prisoten v vsem mojem veselju, v vsem mojem opazovanju trpljenja ljudi ter spraševanju, kaj lahko storim zanje. Bil si trden temelj upanja in vere v življenje.
Ko sem Ti rekla da, se je začelo novo obdobje mojega življenja.

Vprašanje zate in zame: Kje vse srečam danes Gospoda? In kakšno življenje mi je prinesel?

Prinesel mi je življenje Božjega otroštva in pokazal mi je življenje, ki sprejema trpljenje in zmaguje smrt in to v ljubezni.
O tem mi govori Njegova daritev, Evharistija življenja. Pokazal mi je in vabi me v deleženje te skrivnosti življenja skupaj z Njim.
Prinesel mi je življenje velikega veselja in zaupanja Božjih otrok, kajti Bog, Oče, Gospod, je razlog mojega veselja in zaupanja. On je razlog zakaj živim. Zaradi Njega živim. On je rekel: »Bodi« in sem bila. Njemu ni nič nemogoče. On je razlog mojega veselja in postal je smisel mojega življenja.
Prišel je On, Gospod! In življenje in vse trpljenje, prav vse, spreminja v pesem življenja in odrešenja. Tako verujem. Tako doživljam. Ne avtomatsko in ne takoj, pa tudi ne po delih mojih rok. Po odprtosti srca Gospodu, po tihem iskanju, po veri, po hrepenenju po srečanju z Njim. Stori se tako blizu, da začutiš in razumeš in veš, da preveva vse, da zares v Njem živimo, smo, da živi, in da želi, da v Njegovi ljubezni živiš tudi ti.
Nič nimam, ali malo, kar bi mu lahko dala. In vendar mi je to malo v tako veliko veselje. To malo, kar lahko darujem, kar lahko dam, želim obdelovati, negovati. Svoje življenje. Svoje srce. Lepota življenja. Preprostost. Uboštvo. Prijateljstvo. V času, ki ga imam, želim v vsakem dnevu v to izliti vso svojo pozornost, vso skrb, predanost, vse delo in napor, vso ljubezen, vse srce. Živeti in darovati Njemu in Zanj. Biti z Gospodom. To moje majhno, ubogo in tiho življenje, odeto z nad vse presegajočo Gospodovo ljubeznijo, nosi v sebi odločitev podariti vse Zanj ter za ljubezen med ljudi. To je smisel življenja in življenje, ki ga je meni prinesel. Živeti Njemu in Zanj za rast ljubezni med ljudmi. Za to je prišel in zato se daje pod podobo Kruha, v svoji Besedi, v sv. spovedi in drugih zakramentih, po Cerkvi. Za to je prišel in se storil blizu po dobroti in ljubezni ljudi, trpljenju ljudi. Vse stvarstvo, vsa lepota, vsa harmonija in mehanizmi, ki jih odkriva znanost, so čudež, ki ga oznanja. Gospod je prišel in prišel je za moje življenje in vsako življenje; življenje naših družin, naših otrok, prišel za rast ljubezni med ljudmi. Za to je prišel in prihaja, vedno znova in pravi »To vam naročam: da se ljubite med seboj. (Jn 15,17)«

s. Simona Kovačec SL