Duhovna misel

Nedelja, 7. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« nam obljublja Jezus, ko nam sredi nevarnosti sveta govori kot Dobri Pastir, ki vodi do zemlje miru, ko daruje svoje življenje za tiste, ki so mu zaupani. Toda, kakšno življenje ima na misli? Kaj je tisto življenje, po katerem tako hrepeni naše srce, pogosto na nejasnih in razpršenih poteh?

Berila te nedelje nam ponujajo odgovor. So kot luč, ki razsvetljuje del te skrivnosti, ki je »življenje«. Pomagajo nam vstopiti v načrt, ki ga ima Bog z nami vse od stvarjenja sveta.

»Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Te besede nas vodijo k srcu Boga, v Njegovo skrb za nas, v Njegovo željo po življenju za vsakogar od nas. Življenje, ki nam ga Bog podarja, ni samota in osamljenost, ampak skupnost. Božja Beseda nam v simboličnem jeziku govori, da Bog oblikuje vse, kar more biti dobrega in lepega za srečo človeka. In ne da si miru, dokler ne pride trenutek, ko človek končno prepozna polnost: »To je … kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa…« Skupnost moža in žene je najbolj temeljno znamenje tistega življenja, ki ga Bog želi za vsakega človeka, saj le ta, ustvarjen po Božji podobi, ne more najti polnosti, če ne v ljubezni. Življenje nam podarja Bog, da bi živeli skupnost, podarjenost drug drugemu, iskanje sreče drugega.

Skupnost moža in žene je tako pomembno znamenje življenja, da v Kristusu zakonska zveza postane zakrament ljubezni samega Boga, da postane resnična prisotnost Njegove ljubezni v svetu. Evangelij nas spominja, da življenje, ki ga Bog podarja, ni brez trpljenja, trpljenja zaradi človekovega greha, ki spreminja dar skupnosti v egoistično iskanje tega, kar koristi meni na račun drugega. Koliko parov nosi posledice tega, koliko je ločitev, koliko bolečine, koliko lažnih podob družine… Vse to je v globokem nasprotju z Božjim načrtom, saj je za nas, za našo družbo, za naše družine pot smrti, kar lahko doživljamo vsak dan, ko veselje ne odseva v naših srcih in se zdi, da je polnost življenja nedosegljiv ideal. Kristus pa nas spomni, da se to dogaja ‘zaradi naše trdosrčnosti…’. Kliče nas, da bi preverjali, kaj dan za dnem izbiramo, kaj hočemo, na kakšnem temelju gradimo naše družine, medsebojne odnose; ali se odločamo za uresničitev Božjega načrta, ali pa se zavzemamo za lastne interese in uresničitev. Ko se zdi, da teža greha in zla zagrinja svet in človeško zgodovino, ko se to, kar je nasprotno življenju želi bleščati kot da bi bilo resnično življenje, nas Kristus spominja: »Prišel sem, da bi imeli življenje«. Prišel je, da bi tudi danes v tem svetu mogli živeti po Božjem načrtu, v skupnosti in ljubezni, v daritvi za dobro drugega. To nam je mogoče, ker je On sam šel skozi smrt kot prvi med brati, da bi nas povedel v Življenje. Zato nam more reči »kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje«, naj ne zanika skupnosti, saj je mogoče izbrati ljubezen, ki gre preko trpljenja in smrti, zato da bi drugi živel; ki se daruje za sozakonca, za svojega otroka, svojega brata, svoj narod.

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni« pravi Jezus učencem, ki so bili nejevoljni, da ga otroci motijo. »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« spominja danes s to Besedo pare, da bi sprejeli novo življenje, ki jim je podarjeno, da bi bilo rojeno; da bi otroke vzgajali v veri, za resnično življenje, za prave vrednote, da bi jih spremljali na poti do izbir, ki odpirajo pogled na večnost in ne le na njihov mali svet. »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« pravi Jezus naši družbi, ko vabi starše in vzgojitelje, odgovorne v politiki in kulturi, naj razlikujejo, kam vodijo ideologije, ki hočejo veljati za vrednote; kam vodijo izbire v vzgoji, javno mnenje, sredstva javnega obveščanja, ali vodijo v smrt ali v življenje. »Pustite otroke, naj prihajajo k meni«, da bi lahko okušali polnost življenja, ki je ljubezen, skupnost, prijateljstvo, veselje.

Zahvalimo se Gospodu za mnoge družine, ki danes sijejo v svetu tisto življenje, ki ga je Bog želel za nas vse od stvarjenja sveta, in ki nam ga je ponovno podaril v Sinu. Te družine sijejo, ker vsak dan izbirajo poti življenja, ki niso brez daritve in trpljenja, a se prav preko teh pustijo voditi ljubezni. Tako je bila tudi Maria Cristina, mlada mamica, ki je umrla pri 26-ih letih zaradi raka, mesec potem, ko je rodila tretjega sina, zaradi katerega se je odpovedala zdravljenju med nosečnostjo. Nekaj dni pred smrtjo je zapisala sinu, ki je ne bo mogel poznati: »Dragi Riccardo, vedeti moraš, da nisi tukaj slučajno. Gospod je želel, da se rodiš, ne glede na vse probleme, ki so bili… Zdaj, Riccardo, si dar za nas… Ne morem drugega kot zahvaliti se Bogu, da nam je želel podariti tako velik dar kot so naši otroci. Samo on ve, kako bi si želela še drugih, toda za zdaj je res nemogoče«. In ko mož pripoveduje o poti vsakodnevnega iskanja ljubezni med njima in do otrok, ki je podobna poti mnogih družin, spominja na vir življenja te mlade mamice, ki je postal vir življenja tudi njemu in otrokom: »To je ljubezen, ki je preprosta, resnična, usmiljena, večna, ki je Božja ljubezen.« Tej Ljubezni se je Maria Cristina izročala in k tej Ljubezni je vodila tiste, ki jih je imela rada. Zato je bilo njeno življenje polno in je napolnilo s polnostjo tudi življenje njene družine, čeprav preko trpljenja in smrti. »Jaz sem želel, da bi ozdravela – še pripoveduje mož – to je bila moja največja želja in storil sem vse, da bi se uresničila… Cristina je imela tako lep odnos z Bogom in mislim, da je preusmerila moje molitve za njeno ozdravitev v to, da bi ozdravel resnični bolnik, ki sem bil jaz sam. Ona je gledala s pogledom večne ljubezni. .. V očeh mojih otrok je mogoče opaziti lepoto in mir, ki ju nosijo v srcu, čeprav z dobro mero trpljenja, saj jim manjka najpomembnejša oseba. Ne manjka jim pa to, kar je »več«, nasprotno, to, kar je »več«, prejemajo v srcu…« Zahvalimo se Gospodu za mnoge družine, ki v svetu in v našem narodu uresničujejo v vsakodnevni daritvi Božje življenje: skupnost, ljubezen, veselje do življenja, darovanje do konca.

s. Giovanna Colombo, SL

Ponedeljek, 8. oktober
»Prišel sem, da bi imeli življenje« nam pravi Jezus, ko nas spominja, da Dobri Pastir pozna svoje ovce in jih ima rad, najemnika pa, ki mu ne pripadajo, za ovce ne skrbi in mu ni mar, da jih vodi po nevarni poti. Jezus nas spodbuja, da bi prepoznali mnoge najemnike, ki tudi danes govorijo našemu srcu in si ne delajo problema, da se igrajo z našim življenjem. Današnja berila nas kličejo k takemu razlikovanju, da bi lahko izbrali življenje.

Jezus ne zavrne vprašanja, ponudi odgovor. Tistega, ki sprašuje, napoti, naj išče odgovor v sebi. Ta človek mora najti odgovor v bistvu svojega obstoja: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«On, ki je pismouk, ki je vse svoje življenje posvetil študiju Božje besede, mora iskati odgovor v tej resnici. V globini srca vsakega od nas, četudi sredi zmede greha, ki je v nas in okoli nas, je zapisana Beseda, ki nam govori, kaj je življenje, saj je Beseda tista, ki nas je poklicala v bivanje in nas vzdržuje v njem vsak dan znova: beseda Ljubezni. To je tako dragocena resnica, da Pavel ne more, da se ne bi sporekel s tistimi, ki si ne prizadevajo, da bi jo iskali kot najdragocenejši biser, da bi ostajali v njej in jo živeli, ampak se raje prepuščajo bolj zapeljivim glasovom sveta, ki ponujajo lahkotnejšo pot, prevare in praznine, čeprav so Besedo spoznali ali vsaj naslutili v iskrenih trenutkih v sebi ali v drugem. »Čudim se, da se od njega, ki vas je poklical po milosti Kristusovi, tako hitro obračate k drugemu evangeliju«: to se zgodi vsakič, ko v našem srcu utišamo Božji glas, zato da sprejmemo glas sveta. Vsak izmed nas pa ve, kako močna je skušnjava utišati glas vesti!

Tudi pismouk to izkuša, ko se opravičuje: »In kdo je moj bližnji?« Jezus se ne utrudi, ko ga spremlja v njegovi zaslepljenosti. Spregovori mu o človeku, ki so ga ranili razbojniki in pustili ob poti. Pripoveduje mu o nekaterih, ki so to videli ter nadaljevali svojo pot, in o nekom, ki vidi in svojemu srcu dopusti, da se gane od sočutja. Jezus pismouku še enkrat prikliče v spomin, kaj je bistveno v življenju – Besedo, ki je zapisana v srce in pred katero moramo zavzeti odločitev: ali ne bomo prisluhnili, tudi če vidimo, ali pa bomo prisluhnili in dopustili, da ljubezen vodi naše življenje. Jezus nam z likom dobrega Samarijana govori, kaj je On sam storil za nas, ko nas ni pustil umirati na naših poteh, temveč nas je obdal s svojim sočutjem in poskrbel za nas, ko nam je podaril balzam svoje ljubezni za naše rane in dal svoje življenje v hrano, ki nam povrne moč. Če smo iskreni, če pozorno sledimo našo zgodovino in preiskujemo naše srce, če zremo tiste, ki so nas spremljali na poti, zagotovo moremo prepoznati sledi te Ljubezni, zaradi katere imamo lahko še danes življenje, saj je vsak dan močnejša od smrtonosnih ponudb sveta. Kristus želi, da spoznamo to Ljubezen, saj življenje prejemamo samo od Njega, ki še naprej skrbi za nas in to življenje ima polnost samo, če ga živimo z Njim, če ga darujemo, da bi se tudi drugi prepoznali ljubljene.

Zahvalimo se Gospodu za vse, ki so odprli srce tej resnici ljubezni in se pustili iztrgati miselnosti sveta, da bi imeli polnost življenja, ki se ne konča s smrtjo. Za vse, ki so se odločili za večno življenje, ko so se podarili kot bratje in sestre za druge, da bi skupaj prešli iz smrti v življenje. Tako sta bila Alberto in Carlo, dva mlada dvajsetletna prijatelja, za oba poteka postopek razglasitve za blažena. Svoje življenje sta dopolnila v 40 dnevnem razmiku, prvi zaradi nesreče v gorah, drugi pa zaradi hitre oblike raka. Bila sta mlada kot mnogi drugi, toda v Kristusu sta spoznala Ljubezen, smisel svojega življenja, Njega, ki ju je srečal »ranjena« ob poti in ju spomnil na upanje in življenje. Odločila sta se, da bosta živela prijateljstvo v iskanju odgovora na to Ljubezen, da jo bosta delila z mladimi, njunimi sovrstniki, ki so prav tako pogosto »ranjeni« ob poti življenja. Tako piše Alberto svojemu prijatelju, ki se nahaja v težkih življenjskih okoliščinah: »… tam je res potrebna tvoja ljubezen, ki počasi preobraža tvoj odnos z drugimi; ničesar ne pričakuj od drugih; ljubi vse, ljubi prvi, postani služabnik in tako boš našel veselje.« Carlo pa piše svojemu prijatelju, kateremu je bil birmanski boter: »Jezus je vse, to pomeni, da na vsak ‘zakaj’ obstaja odgovor… Naše življenje se lahko spremeni, lahko ljubimo, kajti naše življenje mora imeti tir: ljubiti… zagotavljam ti, karkoli delam, je zato, da bi ti lahko vedno imel vero, da bi vedno veroval v Njegovo Ljubezen. In četudi bi ti te zmanjkalo, ne skrbi, jaz se zastavljam zate, ti pa se vrzi v ljubezen, ljubi, ljubi. Zapomni si: Jezusu je vse mogoče.« Oba sta izbrala evangelij življenja, zavrnila sta lažne evangelije sveta in si pomagala, da bi živela v svobodi Božje ljubezni. Postala sta si ne samo bližnja, temveč brata, drug za drugega, in skupaj za mnoge druge. Tako je njuno življenje dozorelo v polnost, v večno življenje. Jezus tudi nam danes pravi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

s. Giovanna Colombo

Torek, 9. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« nam govori Dobri Pastir, ki nas vabi, da mu sledimo na Njegovi poti, kjer se vedno najdejo zeleni pašniki v počitek in okrepitev, da se nam ne bi bilo potrebno samim mučiti, da bi imeli življenje. Današnja Božja Beseda je prav to: vabilo, da bi bili zvesti Njemu, ki nam podarja življenje vedno in povsod, tudi ko nam sledi po naših nepravih potih, kjer smo iztrgani od Njega in Njegove ljubezni.

Naše življenje je pogosto izkušnja napora in boja. Nenehno iskanje, da bi lahko preživeli sredi mrzlice tega sveta: boj za uspeh v študiju, boj za zaposlitev, za uspeh, za doseganje zahtevanih standardov; boj za ugajanje drugim, za sprejetost. Tisti, ki želijo živeti pošteno in si ustvariti dobro družino, še posebej občutijo ta boj za preživetje in napetosti ekonomske ter moralne krize, kompromise, ki jih družba hoče vsiliti, težavo pomanjkanja časa za otroke, zaskrbljenost zaradi vzgoje, s katero se ne strinjajo in ki jo svet vsiljuje njihovim otrokom, nevarnosti, ki jim morajo biti izpostavljeni… Kako naj imamo življenje sredi vsega tega? Kako naj ohranjamo zaupanje?

Današnja Beseda nam daje odgovor, nam daje slutiti pot, nas odpira v upanje: »Le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet.« Jezus govori Marti, ki v pretirani zaskrbljenosti za mnoge stvari toži nad sestro, da jo je pustila samo. Jezus je ne želi grajati, saj ga je sprejela v hišo in hoče storiti vse, da bi mu postregla na najboljši način. Želi jo samo spomniti na bistveno, na tisto, kar rešuje iz zaskrbljenosti, kar daje mir in življenje. »Le eno je potrebno«, ji pravi. Tudi za nas je le eno potrebno. To eno moramo odkriti in izbrati, saj je to tisti najboljši del, ki ga svet ne more ne dati ne vzeti. Marija je sedla k Jezusovim nogam in poslušala Njegovo Besedo. Izbrala je držo učenke, ki je prvo mesto dala Učeniku, da bi se naučila kako mu slediti. Da bi se od Njega učila ljubezni, skupnosti, sprejemanja, strežbe, daritve. Da bi se od Njega učila, kaj pomeni dati življenje Zanj in za brate. Da bi sprejela od Njega Življenje.

Marta pa je način služenja iskala v sebi, v svoji pameti in v svojih človeških zmožnostih. Zato se je hitro utrudila in začela skrbeti, predvsem pa obtoževati sestro. Kolikokrat mislimo, da smo sprejeli Boga v svoje življenje, dejansko pa gradimo življenje samo na naših človeških močeh, na naših sposobnostih za odnose, na naših idejah in hitro začnemo gledati v drugih bolj nasprotnike, ki nam kaj jemljejo, kakor pa brate in sestre, ki nas vabijo, da bi darovali vse! Žal je taka zgodba mnogih naših prijateljstev, mnogih naših prizadevanj, mnogih naših družin. Kaj nam manjka?

Manjka nam izvir Življenja, nas spominja Jezus, ki je On sam in njegova ljubezen do nas. On nam ne da lažnega upanja, ne prihrani nam naporov, daritve, trpljenja, temveč nam jih da preiti z zaupanjem in upanjem, z mirom in globokim veseljem. Kajti On je naša Skala, na kateri naj gradimo dom in nad katero viharji sveta lahko privršijo, ne morejo pa je podreti. Marija, ki je ostajala ob nogah Njega, ki se je trdno odločil iti v Jeruzalem, je zagotovo slišala tudi, da bo Sin Človekov moral biti izročen v roke ljudem in bo umorjen. Zagotovo je vedela, da pot učenca ni drugačna od Učenikove. Lahko je tudi slišala, da bo tretji dan vstal in da ljubezen nikoli ne mine, in tako verovala v moč življenja tudi sredi trpljenja in smrti. Mnogi se tudi danes prav tako kot Marija odločijo sesti k Jezusovim nogam; odločijo se za isto pot uresničevanja Božje ljubezni kot ‘edinega potrebnega’, ne sledijo praznim obljubam sveta, gredo preko trpljenja s trdno vero v vstajenje. Tudi mladi mučenec Lojze Grozde se ni prepustil svetu, ampak je sedel k Jezusovim nogam, da bi se od njega učil ljubezni, predvsem do naroda in do svojih sovrstnikov, ko se je pripravljal na dokončno daritev življenja. V svoji poeziji tako govori o skrivnosti Evharistije, ‘soncu’ njegovega življenja:

Tišine spev – najlepši spev,
lepote božje je odsev,
ki v duši najde svoj odmev.
Nič nimam – vendar vse imam.

Ob tem izviru ljubezni se je Grozde učil svoje poti proti Jeruzalemu:

Strašna zabloda je današnjih dni;
ljudje kot slepci težko hodijo
brez ciljev, cest v nejasnost blodijo,
zavrgli prave so poti.

Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,
potegnil jim obvezo raz oči,
pokazal prave, ravne jim poti,

ki peljejo do … vseh luči.
Zato planili bodo, vem, na mene,
a vendar me zato ljubezen žene.

Ob Jezusu spoznavamo, da naše življenje samo v Njem dobi prave razsežnosti, da nas napetosti sveta ne morejo streti, da imamo lahko zaupanje tudi, ko nam svet predlaga poti smrti: spoznavamo, da ni potrebna pretirana skrb za jutri, čeprav si prizadevamo z vsemi močmi, da moremo reči besedo resnice, tudi ko nam je svet nasproten, saj smo poklicani v Življenje. Vendar moramo Gospoda zares povabiti v naše domove in sesti k Njemu, da bi ga poslušali preko molitve, premišljevanja Njegove Besede, zakramentalnega življenja in življenja Cerkve, služenja drugim. Samo On nas uči tistega enega, ki je potrebno, ki je Ljubezen, izvir življenja.

Lahko se mu zahvalimo za mnoge, ki so v naši sredi izbrali, da se bodo usedli k Njegovim nogam, da bi imeli Življenje in bi ga tako lahko podarili svetu. Zahvalimo se Gospodu, da se tudi danes po mnogih v svetu ohranja Božje življenje in se izpolnjujejo besede, ki jih je izrekel sv. Pavel, ko je prepoznal čudeže Kristusove ljubezni v sebi: »In slavili so Boga zaradi mene.«

s. Giovanna Colombo, SL

Sreda, 10. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« nam pravi Jezus, Dobri Pastir, ki pozna svoje ovce in one poznajo njega, kakor Oče pozna Jezusa in On pozna Očeta. Jezus je Dobri Pastir, ki želi, da mu tisti, ki jih ljubi, sledijo, da bi jih lahko daroval Očetu. Berila tega dneva nam govorijo o Očetu. Razkrivajo nam najglobljo skrivnost Jezusovega življenja, ki je Njegov odnos z Očetom. Pomagajo nam razumeti, da življenje, ki nam ga Jezus podarja, prihaja od Očeta – je znamenje Očetove ljubezni – in se vrača k Očetu. Življenje, ki nam ga podarja, je življenje, ki ga živimo kot sinovi in hčere. In zato tudi kot bratje in sestre.

Jezus se nahaja na samotnem kraju, da bi tam molil. Njegov nenehen pogovor z Očetom se je učencem tako vtisnil v srce, da najdemo pogosto v evangelijih zapisano, da se je Jezus umaknil v samoten kraj, kjer je bil sam z Očetom. Jezus se v različnih trenutkih svojega življenja obrača na Očeta. Pred jutranjo zarjo ali ponoči, ko ozdravlja in ko poučuje, ko srečuje ljudi in ko sooča smrt. Vse živi v odnosu z Očetom. Učenci so to zagotovo zaslutili; ko so ga videli moliti, so ga prosili, da bi jih uvedel v skrivnost tega odnosa: »Gospod, nauči nas moliti.«

»Kadar molite, recite: Oče«. Danes – kot so tudi takrat – obstajajo mnoge podobe Boga: najvišje bitje, skrivnostna moč, absolutno božanstvo, neizrekljiva skrivnost… Včasih so podobe, ki vzbujajo strah, na primer podoba Boga kot ‘najvišje pravičnosti’, ki je pripravljena maščevati se zaradi zla in človeške nepravičnosti. V vseh primerih gre za podobo oddaljenega Boga, stvarnika sveta, a odsotnega v vsakdanjosti človeka. Jezus pa, ki je podoba nevidnega Boga, nam razodene resnično ime Boga: Oče. Oče je ime, ki prikliče v naša srca bližino, prisotnost… Govori nam o ljubezni, ki ustvarja, ki podpira, krepi, spremlja, opogumlja, daje zaupanje, poskrbi, se daruje. Govori o dobroti, resnici, velikodušnosti in razpoložljivosti za daritev v dobro otrok. V Jezusu se nam približa Bog, ki je za nas vse to in še mnogo več. Ni neosebni Bog, temveč Bog, ki ima z vsakim edinstven odnos, kakor ga ima oče z vsakim od otrok, odnos, ki utrjuje in odpira življenje v zaupanje. Je Oče, ki ga Kristus ‘doseže’ tudi za tiste, ki nimajo človeškega izkustva očeta, ali pa je to izkrivljeno in negativno. Saj se po Njem imenuje vsako očetovstvo, od Njega se učimo, kaj pomeni ime »oče«, ne iz naših človeških izkustev, ki so vedno revna, tudi kadar so pozitivna. On nam daje dojeti očetovsko ljubezen, ko je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se svet rešil po Njem. Dal je vse, da bi se lahko rešili. Oče nam je podarjen v Kristusu, v njem najdemo trdnost, gotovost, zaupanje, v njem najdemo življenje.

V Kristusu nam je podarjeno življenje sinov in hčera nebeškega Očeta. Ne življenje sužnja, ki je življenje tistih, ki imajo za boga Gospodarja tega sveta, ki narekuje svoje zakone pravičnosti, katerih se je treba držati, da se jim ne bi maščeval. Sin pa je, v nasprotju s sužnjem, v svojem domu svoboden; ne ravna iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Kdor resnično živi kot sin, ne izpolnjuje le pravil, temveč odgovarja z ljubeznijo na Očetovo ljubezen, v hvaležnosti in svobodi. Ljubezen ga spodbuja, da bi bil podoben Očetu, zato živi tako kot želi Oče. Če izhajamo iz tega, lahko dojamemo prošnje, ki nas jih uči Jezus v molitvi »Oče naš«. »Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo« – naj bo po mojem življenju Božjega otroka v svetu prisotna tvoja Očetovska ljubezen do vsakega človeka; »daj nam danes naš vsakdanji kruh« – daj, da bom iskal in prejemal od Tebe samo to, kar mi služi za resnično življenje in ne tega, kar me ne gradi; »odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan« – daj, da bi lahko živel ljubezen vse do podaritve življenja za druge, tudi za tiste, ki so ‘sovražniki’; »ne vpelji nas v skušnjavo« – ne dopusti, da bi podlegel slabostim, bodi moja skala v težkih trenutkih življenja.

»Božja hči sem!« »Ko bi vedeli, kako velika milost je poznati Boga!« je ponavljala sveta Giuseppina Bakhita, afriško dekle, ki je bila pri devetih letih ugrabljena in kot sužnja prodana različnim gospodarjem. Čeprav je v svojem življenju doživela toliko človeške krutosti, da je celo za vedno pozabila svoje ime in ime staršev, se je vse spremenilo na dan, ko je srečala Jezusa. Potem ko je še premlada izgubila ljubezen svojih staršev, potem ko je spoznala mnoge nasilne gospodarje – z brazgotinami je bila zaznamovana vse do smrti – ji Jezus podarja obličje pravega Boga, Boga, ki ga je želela poznati vse od otroštva, ko je gledala zvezdnato nebo: obličje Očeta. Papež Benedikt XVI. piše o njej takole: »Imela je upanje – ne le majhno upanje, da najde manj krute gospodarje, temveč veliko upanje: ‘dokončno sem ljubljena, karkoli se zgodi – Ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro’. Po spoznanju tega upanja je bila ‘odrešena’, ni se več čutila sužnjo, ampak svobodno hčer Boga«. Njeno življenje se je preobrazilo v ljubezen in mir, saj je imela Očeta. Ob koncu življenja je na vprašanje, kaj bi storila, če bi srečala svoje ugrabitelje, odgovorila: »Pokleknila bi pred njimi, saj brez njih ne bi bila kristjanka.« V Očetovi ljubezni se je odločila, da ne bo več živela kot sužnja, ampak kot hči.

Ko nas Jezus daruje Očetu, nam hkrati podarja možnost živeti kot bratje in sestre. Tako je Bakhita živela v srcu do tistih, ki so bili prej zanjo kruti sovražniki. »Pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ‘Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu…’ pravi Jezus Mariji Magdaleni, ko jo sreča po vstajenju. Živeti kot bratje in sestre je naloga našega življenja. Sv. Pavel nam danes v berilu daje zgled prve Cerkve, kjer so si bili kristjani med seboj bratje v poslanstvu, ki so ga prejeli od Gospoda; v veselju in težavah, pa tudi v napakah, ko so si med seboj pomagali, da bi živeli v resnici evangelija. Zahvalimo se Gospodu za dar Cerkve, v kateri nam je podarjeno Božje sinovstvo in v kateri se hkrati učimo, kako ga živeti, saj to pomeni tudi učiti se, kako živeti bratstvo in sestrinstvo, da bi bili znamenje upanja in novega življenja za svet.

s. Giovanna Colombo, SL

Četrtek, 11. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« pravi Jezus ter dodaja »in ga imeli v obilju«. Kar nam Jezus obljublja, ni le življenje, kakršnokoli življenje, temveč življenje v obilju, to je, polno življenje, lepo, sijoče življenje, ki ga je vredno živeti. Tako življenje želi za nas, zato je podaril svoje lastno življenje. Sredi trpljenja, težav, vsakodnevnih naporov, pa se lahko vprašamo, kakšen smisel ima naše življenje, ki se nam redko zdi ‘v polnosti’. Kako je lahko življenje, ki pozna bolečino in trpljenje, življenje v polnosti? Zdi se, da so ‘blagrovani’ naših dni prej tisti, ki nimajo skrbi, ki ne poznajo daritve. Pa vendar Jezusova obljuba ostaja in je zapečatena z Njegovo smrtjo. Potem mora biti resnična. Lahko se torej zaupamo in pustimo voditi v skrivnost življenja v polnosti. Današnja berila nam odpirajo vrata vanjo.

Sv. Pavel se v prvem berilu sporeče s skupnostjo, ki ne živi v skladu s prejetim darom, čeprav je spoznala Kristusa in Njegovo smrt za vsakogar: »O nespametni Galačani, kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?« Večkrat pademo tudi sami v isto skušnjavo. Namesto, da bi živeli iz prejetega daru, iz Božje ljubezni, ki nam je podarjena v Sinu, namesto da bi živeli iz daru Svetega Duha, ki je moč, pogum, mir, ki nam podarja ‘orlje peruti’ in nas vabi v višave ljubezni, prijateljstva, resnice, veselja, raje ostajamo v plitvinah povprečnosti, kjer smo ‘gotovi’, kjer si uredimo življenje po naši meri, po naših idejah in človeških zmožnostih. Brez upanja na mnogo več. Namesto, da bi sledili duhu, ki nas vedno dviga k nečemu večjemu, ostajamo vezani na naša omejena obzorja, vklenjeni v pravila, ki si jih sami zadajamo. Tako zagotovo nimamo življenja v obilju. Ne zato, ker nam od zunaj niso dani pravi pogoji, temveč zato, ker ne izbiramo ‘vrhov’.

Današnji evangelij nas vabi k upanju, vabi nas k pogumu. »In jaz vam pravim: Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« Poklicani smo k nečemu ‘več’, smemo si upati, moramo si upati. Jezus nam pravi, naj si upamo biti vztrajni tudi v prošnji pred Očetom, naj mu ne damo miru, kot nekdo, ki trka na prijateljeva vrata opolnoči, ko vsi spijo in je zavrnjen, toda ne odneha, dokler ne prejme tega, kar je želel. Če želimo življenje v obilju, pravi Jezus, moramo zanj prositi, moramo vztrajati in ob zavrnitvi ne odnehati, moramo si upati. Naš pogled se mora dvigniti od minimalizma in linije najmanjšega odpora, od logike sveta, zazreti se mora preko, dvigniti se mora v moči Svetega Duha, ki nas vodi na pota resnične ljubezni, prijateljstva, miru, ki prihaja iz darovanega življenja za druge. Sveti Duh nam razodeva, da ‘življenje v obilju’ ni odvisno od človeških omejenosti, ne od življenjskih preizkušenj, temveč od izbire, da živimo ‘v višavi’, da živimo kot želi Gospod, da spolnjujemo Njegovo voljo. Le tako naše srce more doživeti, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, da trpljenje in napori življenja niso nič drugega kot priložnosti, da bi bolj ljubili in dvignili srce v življenje po Duhu.

Današnji evangelij nas vabi, da iščemo to, kar je več. Kot pravi sv. Pavel v hvalnici ljubezni, bo vse prešlo, znanost, spoznanje, velika dejanja, vse bo prešlo. Ostale bodo samo tri temeljne kreposti: vera, upanje, ljubezen in od teh je največja ljubezen, ki vse upa, vse prenaša, vse opraviči,vse veruje – ki nikoli ne mine. Ta ‘več’ je dar Božje milosti za tistega, ki išče in trka, pa tudi sad našega iskanja in trkanja brez prestanka. To dobro razumejo mnogi mladi, ki ne sprejemajo povprečnega življenja po okusu sveta, temveč neutrudno iščejo to, kar daje resnično polnost, ki ljubezen do bližnjih živijo iz Božje Ljubezni. Ti živijo z zagnanostjo, tudi v težavah, ker vedo, da težave ne zmanjšajo polnosti življenja. Tako je ravnala dijakinja Lorena, ki je bila polna življenja, pa je zaradi bolezni izgubila nogo. Malo preden je zapustila ta svet, je zapisala: »Če bom iz svojega življenja naredila življenje iz ljubezni, je vredno živeti; če dvignem pogled nad žalostno resničnost trenutka, je vredno živeti… Še pred tremi leti sem bila za merila sveta normalna: tekala sem, se igrala, živela! Potem se je zgodilo nekaj -nekaj, kar mi je dalo misliti, kako ničeve so bile vse stvari, ki sem jih do tedaj počela, nekaj, kar mi je dalo misliti, da obstaja Nekdo pomembnejši od vsega in od vseh, da obstaja moj Bog! Pred tremi leti so mi zaradi raka na kosteh odrezali levo nogo. To, mislim, je najpomembnejše in najsrečnejše dejstvo v vsem mojem življenju. Od tega dne sem razumela, da ni veselje tekati, da ni veselje poskakovati… Ne, ni to. Veselje je živeti s teboj, s teboj, Gospod! Razumela sem, da je najpomembnejše živeti iz ljubezni, živeti za ljubezen, živeti z ljubeznijo! Samo tako, samo tako lahko spreminjam svet«. Lorena je skupaj z mnogimi drugimi mladimi razumela, kot je sama zapisala v dnevniku, da »je za ljubezen do življenja potrebna moč« in da je ta moč velik dar Svetega Duha, ki ga Bog podarja tistim, ki ga prosijo.

Ona in podobni mladi nas vabijo, naj za ta dar Svetega Duha prosimo tudi mi in izbiramo tisto ‘več’, ki je ljubezen.

s. Giovanna Colombo, SL

Petek, 12. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« pravi Kristus učencem vseh časov, vendar ve, da bo nasprotovanje vedno veliko in z njim boj, ker ne sprejmejo vsi, da bi bili izmed Njegovih. Daje pa tudi upanje, ki je večje od nasprotovanja: »Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke«. In še enkrat ponovi, da bi se srce učencev ne bi prestrašilo pred nevarnostmi in bojem sveta: »Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.« Kristus nas spominja, da je življenje, ki nam ga On podarja, boj proti zlu vseh časov in vseh oblik.

Današnja Božja Beseda nam govori o tistem boju, ki ga je Jezus prvi soočil in ga tudi sami moramo soočiti. Jezus je pravkar storil čudež, ko je ozdravil človeka, ki je bil obseden od zla. Storil je nekaj dobrega, osvobodil je človeka in mu ponovno podaril življenje, ko ga je iztrgal iz smrti greha. Toda prav zaradi tega ga njegovi nasprotniki napadejo: »Z Belzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove.« To, kar je od Boga, predstavijo kot da je od hudega. To je tudi naša izkušnja: laž se predstavi kot resnica in uporabi vsa sredstva, da nas prepriča v nasprotno od tega, kar je res. Ni morda to logika sveta? Ne iskanje resnice, ampak ponarejanje »resnice« preko laži ali polovičnih resnic? Vsak dan smo postavljeni pred izbiro: kakšno resnico sprejemamo? Tisto, od Boga ali tisto, od sveta?

Jezus pokaže na nelogičnost obtožbe, ki mu je izrečena: hiša ne more biti razdeljena sama v sebi, če hoče obstati, in zlo se ne more poslužiti Božjega sina v boju s samim seboj. Če bi se vsak od nas zamislil nad razlogi navideznih ‘resnic’, ki so nam vsiljene, bi se hitro zavedli, da nimajo temeljev. Postavi se nam vprašanje, zakaj tolikokrat ne uporabimo darov našega razuma in naše vesti, ki nam jih Bog daje? Zakaj nismo vsaj toliko modri, da bi dopustili možnost, da je resnica lahko tudi nasprotna temu, kar nam je predstavljeno. Jezus v tem izziva svoje nasprotnike: »Če pa z Božjim prstom izganjam hude duhove, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo.« Torej se vi sami borite proti tisti resnici, za katero pravite, da jo iščete. Resnica je pot, ki srce vedno odpira nečemu novemu in večjemu, laž pa zapira srce pred vsako stvarjo, ki bi jo lahko postavila pod vprašaj. Resnica je pot proti neskončnosti in vedno novim vrhovom, laž pa je pot v zaprt tunel.

Jezus nas je osvobodil laži in nas odprl resnici. To je storil, ko je umrl za nas, da bi nas naredil svobodne od vsega, kar je proti človeku, od zla sveta, od zla, ki vstopa v naše srce, ko sprejmemo in sledimo grehu, ki vodi v smrt, ki ne služi bratu, ki razdeljuje in duši, grehu človeškega egoizma. Umrl je za nas, da bi nam dal svojega Duha – Duha, ki nas dela svobodne za služenje v ljubezni. Njegovo darovano življenje nam govori, da je On Resnica, ker je Ljubezen.

Kristus nas je osvobodil, nam odprl pot, vendar nas spominja, da je zdaj na nas, da se borimo. Resnični boj proti zlu se odvija v nas, proti grehu, ki nas razdeljuje od znotraj. »Kadar močni z orožjem varuje svoj dom, je njegovo premoženje na varnem: če pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli njegov plen« svari Jezus in dodaja: »Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa.« Nobeno od naših dejanj ni nevtralno, vsako dejanje je v prid resnici ali pa proti njej in na nas je, da se odločimo. To, da se odločimo za Življenje, za Ljubezen, za dobroto, usmiljenje, mir, je vsakodnevni boj. Boj proti lastnemu egoizmu, sovraštvu, nevoščljivosti, laži… Samo s Kristusom smo lahko močni, samo v Njem lahko zmagamo greh, ker je samo v Njegovi ljubezni mogoče umirati sebi za dobro bližnjega in tako hoditi pot vstajenja. Samo če v svojem srcu zmagujemo ta boj, se more spreminjati svet, saj postajamo prinašalci luči v temi sveta.

Mnogi, ki so iz svojega življenja naredili dar za druge, nas učijo, da je greh mogoče zmagati. Tega nas učijo mučenci, ki tudi v zelo trdih preizkušnjah niso popustili sovraštvu, temveč so ga zmagali z ljubeznijo, odpuščanjem, usmiljenjem. Tako je delal vietnamski škof Van Thuân, ki je v času komunizma preživel v zaporu trinajst let, vse do leta 1988, od tega devet let v popolni osamitvi. Takole govori o svojih zaporniških letih: »Ko so komunisti osvojili mesto Saigon, me je oblast zaprla brez sodnega postopka, brez obrazložitve: vzeli so mi duhovnike, redovnike in redovnice, mlade, naslov nadškofa. Bil sem samo gospod Van Thuân in z drugimi zaporniki nisem smel niti govoriti, da ne bi vplival nanje. Imel sem le svojo stražo, svoje paznike. Straža se je na začetku menjavala vsakih petnajst dni, ko pa so videli, da so pazniki v stiku z menoj čez nekaj časa spremenili odnos do mene, so se odločili, da mi dajo stalne paznike. Upali so, da tako ne bom imel vpliva na vse. Niso razumeli, zakaj jih imam rad. Jaz pa sem jih ljubil, ker sem v njih videl Jezusa. Velikokrat so me spraševali, kako zmorem biti tako dobrohoten do njih in odgovarjal sem jim: ‘Rad vas imam, ker vas ima Jezus rad.’ Ljubiti, spraviti se, odpuščati: s temi tremi besedami lahko gradimo mir… V zaporu sem preživel strahotne trenutke. Bil sem sam dneve, mesece, leta. Sam, v sobi brez oken, brez stika z zunanjim svetom; za hrano sem imel malo riža z zelenjavo in soljo; včasih sem bil prisiljen biti s prižgano lučjo deset dni in potem drugih deset dni v popolni temi. Pogosto sem se spraševal, če je to, kar živim, res. Življenje v zaporu mi je pomagalo posnemati Kristusa. Odločil sem se, da bom ljubil in odpuščal svojim paznikom, kakor tudi mene Jezus ljubi in mi odpušča. Tako je nastala zgodba majhnih in velikih dogodkov, ki spreminjajo življenje in srce.«

Življenje takih mož in žena tudi danes potrjuje besede papeža Janeza Pavla II. in papeža Benedikta XVI.: »zlo se nekje konča in ta meja, kjer se konča, je usmiljenje«.

s. Giovanna Colombo, SL

Sobota, 13. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« nas spominja Jezus, Dobri Pastir in hkrati vrata k ovcam, skozi katera edino lahko najdemo rešitev. Samo skozi Kristusa lahko stopimo na varno pot, ki vodi k Očetu in tako v življenje brez konca. On je Pot, Resnica in Življenje, nas sam spominja. Današnji evangelij nam osvetli pot, ki vodi v Življenje. Pove nam, kaj je resnični blagor, sreča, po kateri hrepenimo, ko imamo vse tisto, kar da življenju polnost in srcu mir. Pove nam, kdo je zares ‘blagrovan’.

Naše življenje je kot pot proti visokemu vrhu. Ko se vzpenjamo, se odpira pogled, odkrivajo se nova obzorja, nova razumevanja o tako veliki skrivnosti kot je stvarstvo, življenje, lepota, ki je v njem, kljub naporu vzpenjanja, odkrivamo veličino Stvarnika – dokler se na vrhu pogled končno popolnoma ne odpre. Rodi se veselje, da lahko zremo svet na nov način, pozabimo na napor poti. Tako je tudi z našim življenjem, ki je kot pot, na kateri se nam Gospod korak za korakom razodeva, da bi ga spoznali, da bi spoznali Njegovo ljubezen do nas in mu znali odgovoriti. Bog se v zgodovini razodeva postopoma, preko stvarstva, preko izraelskega ljudstva in njegovih prerokov – preko Postave, o kateri govori sv. Pavel – in končno preko Kristusa, njegovega Sina, ki je popolna podoba Očeta. Bog nas spremlja kot vzgojitelj: »Postava je torej postala naša vzgojiteljica za Kristusa, da bi bili iz vere opravičeni« pravi sv. Pavel v berilu. Spremlja nas, ko nam postopoma razkriva to, kar potrebujemo: njegovo prisotnost v naši osebni zgodovini – preko lepote narave, v družini, po prijateljih, vzgojiteljih, po daru Cerkve. Ko nas spremlja, nam podarja vse potrebno, da se povzpnemo do vrha. In ta vrh, ki nam je obljubljen na poti, je Kristus sam, odnos z Njim, ki nam edini daje življenje, Božje življenje, ker nas je rešil smrti in nas opravičil, ko smo bili še grešniki.

Resnični blagor je odnos s Kristusom. V današnjem evangeliju Jezus tako odgovori ženi, ki blagruje Njegovo mater. Jezus ji razodene resnični blagor: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Poslušati Božjo besedo in jo izpolniti pomeni poslušati Njega, Besedo, ki je postala človek; pomeni slediti Njemu in živeti tako kot je živel On. Pomeni živeti odnos z Njim, ostajati v Njegovi ljubezni. Tako je živela Njegova mati Marija, prva blagrovana, ne predvsem zato, ker je rodila Jezusa, kakor pravi žena v evangeliju, ampak zato, ker je v poslušanju in ohranjanju Njegove Besede v srcu verovala Ljubezni; tako je dopustila, da je ta Beseda ljubezni postala življenje za svet. Na ta vrh je poklican vsak od nas.

Jezus je pot, da bi lahko prispeli tja, kamor sami ne moremo. »Vsi ste po veri božji otroci v Kristusu Jezusu; kateri ste bili namreč v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli.« V daru njegove smrti in vstajenja, v katerega smo potopljeni s krstom, nam je podarjeno življenje kot možnost hoje za Njim, kot možnost ljubezni. To, kar nam je po človeško nemogoče, postane mogoče v daru novega življenja, ki nam je darovano s krstom. Marija, Božja mati je verovala, da Bogu ni nič nemogoče in oblikovala svoje življenje po podobi Njegove daritve za svet. Če živimo v tej veri, lahko tudi v našem življenju odkrivamo, da Bogu ni nič nemogoče in da je ljubezen tudi danes prisotna in dejavna v svetu.

Jezus nas kliče na tisti vrh, kjer »ni ne Juda, ne Grka; ni ne sužnja ne svobodnjaka; ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«, kakor nas spominja sv. Pavel. Sad ljubezni, ki deluje v svetu, je ta skrivnost skupnosti, edinosti, kjer nam je vsak človek podarjen v Kristusu kot brat in sestra, kjer vse naše človeške različnosti dobijo drug pomen, ker ostane pomembno to, da smo Božji sinovi in hčere, da smo zaznamovani z Ljubeznijo in podarjeni drug drugemu. Cerkev je danes zakrament te skupnosti na zemlji. Zahvalimo se Gospodu za dar Cerkve, po kateri nam je podarjena vera, v kateri se učimo upanja in nam je podarjena ljubezen; zahvalimo se za dar skupnosti različnih narodov, jezikov in ljudstev, ki je živo znamenje resnice, da smo v Kristusu vsi eno, hkrati pa smo tudi orodje za rast te skupnosti, ki še pričakuje svojo polno uresničitev.

V Cerkvi so nam v pomoč mnogi bratje in sestre, ki so z vero sledili in sledijo Učeniku in nam tako osvetljujejo pot proti cilju. Knjiga Razodetja pravi, da brezštevilne množice sledijo Kristusu kamorkoli gre, množice mater, očetov, otrok, bratov in sester vseh časov. To so tisti, ki so prisluhnili Besedi ljubezni in jo ohranili v srcu ter jo uresničili v svetu. Kakor mati Terezija iz Kalkute, ki je prepoznala Kristusovo ljubezen v najbolj ubogih in mu služila v njih »kakor majhen svinčnik v roki Boga, ki piše, da bi vsemu svetu poslal pismo ljubezni«. Tako je rekla o svoji poti s Kristusom: »Bog je določil, da nas postavi tja, kjer smo danes, da bi delili veselje, skrito v ljubezni do bližnjih. Želi, da se ljubimo med seboj, da se podarimo drug drugemu do bolečine. Ni pomembno to, koliko damo, temveč koliko ljubezni položimo v dajanje.« V Kristusovi ljubezni in v svoji ljubezni do Njega je našla resnični blagor in ga izrazila z besedami: »V tem življenju ne moremo delati velikih stvari. Lahko delamo le majhne, a z veliko ljubezni.«

s. Giovanna Colombo, SL

Nedelja, 14. oktober

»Prišel sem, da bi imeli življenje« nam govori Jezus po daru svojega življenja za nas, da bi se naučili poslušati Njegov glas in mu slediti. To ni katerikoli glas, ampak glas Njega, ki nas pozna v globini, ker nas ljubi. Lahko mu torej zaupamo in hodimo po Njegovi poti, ki jo želi za vsakega od nas in na kateri pravi: »Jaz jim dam večno življenje«.

Današnja Božja beseda govori prav o večnem življenju: »Dobri učenik, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Evangelij po Marku nam pravi, da je to vprašanje zastavil Jezusu ‘nekdo’, evangelij po Mateju, ki poroča o istem dogodku, pa podaja še podrobnost, da je bil to ‘mladenič’. Vsi evangelisti govorijo o nekom, ki je imel veliko premoženja. Predstavljen nam je bogati mladenič, ki želi z vsem svojim bitjem razumeti, kako živeti, da bo imel večno življenje. To si tako zelo želi, da ne čaka, kdaj bo Jezus šel mimo njega, ampak mu teče naproti in se vrže pred njim na kolena. Njegovo vprašanje je bivanjskega pomena, saj želi razumeti, kako naj uporabi vse svoje moči, da bo srečen in bo imel življenje v polnosti. To je vprašanje, ki ga nosi v srcu vsak mlad človek, na izrecen ali skrit način, vprašanje o smislu življenja in o odločilnih izbirah, ki jih je potrebno storiti, da bi življenje imelo smisel. Vsak mlad človek je ta bogati mladenič, čeprav ne vedno materialno bogat, zagotovo pa bogat z osebnimi darovi, s sposobnostmi, dobrimi izkušnjami, odprtimi možnostmi, bogat s čutenjem. Vsak se prej ali slej znajde z vsem, kar nosi v srcu, pred odločilnim vprašanjem glede svojega življenja: v kaj je poklican, kako naj ga odživi.

Iz mladeničevega odgovora na Jezusovo zastavljeno vprašanje razumemo, da je že prej iskal pot življenja. »Učenik, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Živel je po zapovedih, iskal je resnico, dobroto, pravičnost, izpolnjeval je to, kar daje ‘plemenitost’ človeškemu življenju. Izbral je pravično pot in se izogibal zlu. Vse od zgodnje mladosti je dober in pravičen človek. Pa vendar priteče k Jezusu in pade pred njim na kolena, da bi ga vprašal za pot življenja. Nekaj mu torej manjka, njegovo življenje ni polno, ni popolnoma srečen. Kako najti polnost, v kateri življenje prekipeva od resničnega veselja? To je vprašanje, ki nikogar od nas ne pusti pri miru, ker nismo poklicani, da bi spolnjevali dela, naj bodo še tako lepa in velika, temveč da najdemo izvir življenja. Mladenič iz evangelija je zagotovo naslutil smer, saj ne teče do kogarkoli, ampak k Jezusu. Razume, da sam ne more najti odgovora.

Smisel življenja nam daje Jezus, odnos z Njim: »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: ‘Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!’« Smisel življenja nam ne pride od del, ki jih izpolnjujemo, čeprav bi bila vredna občudovanja, temveč od Njegove ljubezni, s katero se ozre na nas, s katero zre vse naše življenje v globini, vidi naše veselje in naše trpljenje, naše uspehe in naše poraze in ozdravlja vse naše rane. Ljubezen, s katero nas priteguje k sebi in nas kliče v odgovor. To je edino, kar mladeniču manjka: slediti Kristusu in v Njem slediti ljubezni.

Vsakemu od nas Kristus začrta pot polnosti in želi, da jo prehodimo z zaupanjem. Poklicanost je pot ljubezni, pot odgovora na Gospodovo ljubezen ter hkrati najlepša in najbolj radostna pot, ki pomeni odgovor v polnosti na to ljubezen, da bi jo delili med seboj in uresničili v svetu. Jezus vabi vsakega od nas, da se ustavi pred Njim in ga vpraša: kaj moram storiti, da bom imel življenje? Kako naj ti služim? Od tega, kako sprejmemo Jezusov odgovor, je odvisna naša sreča. Božja beseda pravi, da je mladenič odšel žalosten, ker je imel veliko premoženje. Žalosten, ker ni mogel sprejeti tistega ‘več’, ki mu ga je ponudil Jezus; ker ni zmogel postaviti vsega ostalega na drugo mesto. Pot, ki jo Jezus ponuja vsakemu od nas, je osebna in enkratna, v njej je resnična sreča in skrivnost uresničenega življenja.

Mladenič je odšel žalosten, ker se ni zmogel odpovedati, prodati vsega tega, kar je imel, odreči se vsemu, kar mu je bilo pomembno do tistega trenutka, svojim idejam, svojim načrtom in dopustiti, da bi Gospod začrtal zanj še večjo in bolj sijočo pot. Ni se želel odpovedati sebi in zato je vse izgubil. To je sporočilo evangelija, nam v opomin. Kdor pa odgovori na ljubezen, kdor vse ostalo postavi na drugo mesto in vse proda, da bi sledil Gospodu, prejme stokratno že v tem življenju, pravi Jezus, »hiš, bratov in sester in mater in otrok in njiv« – četudi sredi preganjanja, ker je to tudi Njegova pot – v prihodnjem veku pa večno življenje. Tudi današnje prvo berilo poudarja to, ko govori o modrosti kot največjem bogastvu, za katerega je vredno vse zapustiti: »Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel imeti kot luč, ker njen sijaj nikdar ne ugasne, Hkrati z njo mi je prišlo vse dobro in neizmerno bogastvo po njenih rokah.« Resnična modrost je namreč Jezus sam.

Klicu ljubezni je sledila med mnogimi drugimi tudi Chiara Luce, mlado dekle, razglašena za blaženo, ki je umrla pri osemnajstih letih. Izbrala je, da bo sledila Kristusu na poti, ki ji jo je odkrival in tako našla življenje v polnosti. Sijoč pogled s fotografij izraža veselje, ki ji ga je dala ta njena odločitev, čeprav v trpljenju in bolezni; izraža ‘luč’, kar je pomenilo tudi njeno ime. Ko je srečala Kristusa, mu je dala prvo mesto in se odpovedala vsemu, kar je ni vodilo k Njemu. Bila je športno dekle, polna življenja, bolezen pa jo je počasi priklenila na posteljo, a vse to ji ni odvzelo nasmeha, ko je vedno ponavljala: »Če to hočeš ti, Jezus, to hočem tudi jaz.« Ko je bolezen napredovala in ji prinašala veliko trpljenje, je govorila: »Počutim se, kot bi bila ovita v čudovit načrt, ki se mi počasi odkriva.« Ko se je na večer pred svojim odhodom v večnost poslovila od prijateljev, jim je priporočila: »Treba je imeti pogum, da postavimo ob stran želje in načrte, ki uničujejo pravi pomen življenja. Ta je v tem, da verjameš v Božjo ljubezen, in to je vse.« Zadnji pozdrav mami je izražal njeno resnico: »… Bodi srečna, ker jaz to sem«. Chiara Luce je izbrala Kristusa in tako je prejela stokratno kot je sama ponavljala: »Imam vse.«

Prosimo Gospoda, da bi vsak od nas znal v globini srca razlikovati Njegov klic in pot, ki je za vsakega enkratna, da bi lahko odgovorili na Ljubezen. Kristus nam na tej poti v pomoč podarja svojo Besedo, ki je luč našim korakom, »živa in učinkovita«, kakor pravi drugo berilo, »ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga ter razsoja misli in namene srca«; podarja nam Besedo, s katero nam pomaga razumeti, da imamo v Kristusu vse.

s. Giovanna Colombo, SL