Razmišljanja

ŽIVLJENJE SE JE RAZODELO … KI JE BILO PRI OČETU

Z dišečimi brajdami, toplimi odtenki gozdov, zvoki klopotcev in ob sladkostih sadov prihaja jesen. Pot v krogu, od pozdrava pomladi do hladnih sap pozne jeseni, je vznemirljivo doživetje. Prepleteno s srečevanji, razigrano v ustvarjalnosti in obogateno z razmišljanji. Vedno znova nas očara, pa tudi veseli in užalosti, ta neukročeni tok prihajanj in odhajanj. Ob letu se poslovi in znova prelije proti pomladnemu jutru, k naročju vsega brstečega, cvetočega in nasmejanega.

Prav zato je jesen, ta veter z zahoda, pravi mali blagoslov. Ker čudovito upočasni korake in jih naredi bolj varne, bolj krepke in modre. Nekje na obzorju pa medtem že postopajo nova jutra, kličejo in vabijo, rojevajo se novi pogledi in razgledi. Odlična priložnost za pogovor duše in srca je ta čas, za dotik preteklosti s prihodnostjo. In za pogled na obdobje, ki nas po koncu kroga popelje v nov začetek.

Jesen se v svoji človeški razsežnosti ponaša s sadovi zemlje in dela človeških rok. Žito gre v kašče in na polju ni več vzklikov dela in napora. Nežno poplesavanje mošta v kleteh, uglašeno na konec, še bolj pa morda na začetek nove pesmi in na dvig kupice za očeta, razodeva življenje jeseni v njeni polnosti. Bogati sadovi za čase, ko bo mrzla zima trkala na duri, srce pa bo moralo ohraniti veselje in ostati toplo. Bogati sadovi za dušo, za utrip življenja, ki sedi na upanju in ljubezni. Macesni so rumeni in rdeči, pokončni in ponosni. A obuti je potrebno popotne čevlje in stopiti do njih, da bi jih videli in začutili. V ponošenih čevljih je treba stopiti iz leska razkošja na zemljo, na preproste grude jeseni, v središče poti do neba, s korakom od rož proti soncu. Ko jesen odrešimo tančice zadržanosti v hladu dolgih večerov in v mračnosti meglenih juter, nam v roki ostane čisti izbor najboljšega. Zrelo sadje, zdrava misel, polno srce.

Prav tako lepa je jesen v razsežnosti svoje večnosti. Čas hiti k nebeški trgatvi in jesen je čudovito izhodišče za pregled vinograda in pridelka. Povezuje čas slovesa s časom novega začetka. Zrelo grozdje pospremi v razigrani mošt, vino pa v krogu nove pomladi spremlja nove zgodbe. Jesen je advent našega življenja. Je konec in še bolj spet nov začetek, brst na gredici, ki se razodeva v Besedi življenja. Je pot, ki vodi k svetlobi. Poslavljamo se od leta, poslavljamo se od življenja, a v pričakovanju že stopamo skozi odprta vrata v nova obzorja. To je veselje, ki je nad žalostjo. In spet je pomlad, spet so rože in pesem, iz majhnega raste veliko in na jesen se bomo znova ozirali za rumenimi macesni.

Temelj teh besed, ki so znamenja življenja, je veselje. Pričakujoče, obljubljeno, lahko tudi v podobi jesenskega sonca. Dober razlog za trgatev.

Mitja Cerovšek