Razmišljanja

V preprostih očeh se zdi odločitev ‘dati svoje življenje, da bi ga zopet prejeli’ iztirjena iz kolesnic misli, pričakovanj in potreb sedanjosti. Zdi se, da smo to ‘zaprašeno trditev’ našli nekje v skrinji preteklosti, povoženo in raztrgano od silne modrosti današnjih prerokov. Neudobne, neuhojene in naporne poti pač niso na seznamu želja modernih turistov. Dajmo, dvignimo pokrov te skrinje nekoliko krepkeje in poglejmo, kaj dobrega in uporabnega se skriva na njivi starodavnih orehov.

Besede, izrečene iz soka ljubezni, prihajajo v naš čas kot napoj in svetloba. Kot dobri pastir poskrbe za strahove in stiske, pa tudi za odrešenjsko privlačnost življenja nad temo. Da bi imeli življenje v izobilju… Klic k polnemu dnevu in upajoči prihodnosti. Z njimi je moč vedro in z žarom življenja posegati po lepem, dobrem in plemenitem. Besede nas vodijo k človeku, nas povezujejo in nam ogrevajo prostor za goste srca. Zlite so z orglami in zvonovi, tako silne in obenem tako prijazne. Z njimi lahko skupaj s pticami neba jadramo v vetru, a hkrati vemo, kam smo namenjeni. Iz skrinje teh besed kot zvezde svetimo prijateljem, znanim in neznanim, a hkrati vemo, zakaj je prav in potrebno biti lučka. V njih najdemo kruh za lačne toplih besed in žlahtnih dejanj. In ko si v viharjih in preizkušnjah ne zmoremo nadeti oblačil pastirja, potem smemo upajoče pričakovati dotik radosti in zanesenost peruti drugih ptic v jati. Smemo se veseliti tistih drugih zvezd, ki nam na večer, kot da je trikraljevski, povedo, kje je pot. Takrat nas okrepča kruh, ki so ga spekli ti prijatelji, in smemo se nadejati, da sta ajda in pšenica sad njive velikega veselja.

Ko dajemo svoje življenje, ga hkrati še močneje, v izobilju ter razkošju vseh presežnikov, prejemamo. Vedno več nas je, več vsebine in več duha. Ko zmoremo darovanja, ta postajajo kvas življenja. Poraja se mir srca in veselje tedaj prekipeva v polni tihoti. Brezčasno sveža je misel na blažene trenutke, ko nas objame ta sreča odhajanja, ki polni vrč svetlobe prihajanja.

V majhnih vlogah se najdemo, takole ob robu odra, a z dobroto in resnico ob rami peresu pisca življenja. Z majhnimi vlogami gradimo veliko predstavo. Lahko kot učitelji sredi radovednih otroških oči, delavci, zdravniki ali bolniki, menihi v objemu samostanskih zidov, vinogradniki s svojo pesmijo in bolečino, kot matere in očetje, plezalci v razprti steni ali pa romarji v nočeh, ko je luna blizu, da bi jo lahko prijeli. Vse dobro na teh poteh kaplja v vrč prihodnosti, v orehovo skrinjo darov na življenjski posesti posameznika. Kroji se novi čas, pognan iz izbranih korenin, temelječ na upanju in veselju.

Kot pastirji dobrih del smo poklicani za življenje. Vabljeni v vinograd, kjer so jagode sad kreposti in darovanj. Vabljeni v prihajanja. Potrebujemo pogum, da stopimo na ta breg.

Mitja Cerovšek