Razmišljanja

Pred tisočletji zapisane besede včasih na čudovit način vstopijo v današnji čas. Njihova moč je velika, ko se krepostne najprej spotaknejo na plankih vrednot, ki jih živi sodobni svet, a hip zatem že zakoračijo onkraj ‘sistemizacije življenja’ po meri računa. Opogumljene, ker so sad ‘sistemizacije življenja’ po meri srca.

Odločitev, da bom tudi jaz tisti, ki bom veslo na čolnu, da bom zamah in moč, ki odloča o poteh in ve, kje iskati cilj, je prvi temelj teh pred tisočletji izrečenih besed. Je že res: prav lepo se je samo peljati, z vozovnico v žepu, četudi le na počasnih in utrujenih barkačah, ki plujejo po vedno istih poteh do znanih krajev. A pogled je tedaj osiromašen razkošja priložnosti in sega le do noči ugaslega dne. Krepko in prav zagrabiti za svoje veslo pa je podvig, občudovanja vreden. Ta očara popotnike in opogumlja mornarje, da zastavimo na globoko. Ne veš natanko, kam te nosi veter, morda si potolčen in zrahljan kot zemlja, a hkrati tako žareč in svetal od sonca misliš, da si našel ljubezen.

Zavzel sem se zate. Tedaj sem se zavzel za dobro in naložil nekaj novih polen na ogenj veselja in upanja. Zavzel za resnico, za bogato bero majhnega pred velikim, za življenje. Zavzel se bom zate prav zato, ker je tako ‘logično’, da bi se moral zavzeti zase. Zavzeti se zate pomeni hoditi po neuhojenih poteh, ki jih blagoslavlja in varuje roka na obnebju življenja. Zato pride smeh tudi na tvoja lica, radost pogleda za pticami na pomlad ogreva tudi tvojo pot proti jeseni, ki v barvah prinaša pridelek dobrih misli in dejanj. Ko se zavzemam zate, pomagam tebi in pomagam sebi.

Smem pričakovati hvaležnost za svoja plemenita dejanja? Svetost darovanja se skriva v zastonjskosti, v tej pozabljeni besedi, ki sramežljivo kljubuje vetrovom in usmeritvam časa. Moč dobrih del ostaja polna v svoji vsebini, če je odrešena povračil, kot jih razume jezik trgovca. Tedaj je lahko utež na tehtnici večnosti in kraljevski napitek za lepo in mlado življenje. Povratna smer, izražena skozi našo hvaležnost za prejete darove, je znamenje kvalitete osebnosti, ne more pa biti del ‘poslovnega načrta’, saj se potem v megli preračunljivosti izgubi bistvo plemenitih dejanj.

Vse to se dogaja v puščavi, v deželi velike žeje, ki kliče po osvežitvi. Žejna je vsebin na polju življenja, kjer na prvi pogled ni videti prijazne prihodnosti. Dežela najprej potrebuje vodo veselja. Ta naj poseje rodovitnost po deželi, očisti poti in krepi korenine ter veje požene kvišku, da bodo v svojem veličastju gnale kakor oljka. To bo prst za zorenje pšenice in vinske trte, prst za dejanja novih kreposti.

Puščava, dežela velike žeje, je prostor našega delovanja. Po brstenju in zelenju nas bodo spoznali.

Mitja Cerovšek