Dogodki

Nagovor pomožnega škofa msgr. Dr. Jurija Bizjaka na Brezjah ob začetku Tedna za življenje 1.oktobra, 2006

Predragi bratje in sestre, prav lepo in prisrčno vas vse pozdravljam in se pridružujem pozdravu, ki je bil izrečen tu na začetku našega srečanja in vam prinašam pozdrave iz Kopra, od Cerkve, ki je v Kopru, od naših hriborčih in pomorčakov ki potujejo čez morja, kakor pravi Ps 8 za ptice in ribe, da potujejo čez morja. Prav lepo pozdravljam vse zbrane brate mašnike, vse brate redovnike in redovnice, zlasti vse, ki skrbijo za to svetišče tu, posebej še sestre iz Skupnosti Loyola, ki nekako so gonilna sila tega Gibanja za življenje, ki ga danes začenjamo.

Geslo tega tedna je “Pojdi pa k mojim bratom”, kakor smo slišali na začetku. Se mi zdi zelo lepo, zelo posrečeno, ker je izbrano iz enega odlomka, iz enega poročila iz evangelija, ki je seveda popolnoma enkraten in to so besede Kristusa takoj po vstajenju Mariji Magdaleni. Nam kliče v spomin prvo Cerkev svete dežele, tam je polno lepih raznih cerkva, polno lepih dogodkov. Lahko bi si postavili vprašanje: katera Cerkev bo tista prva, glavna. In vsi vemo: bazilika Božjega groba, skoraj na en način se čudno sliši: cerkev Božjega groba naj bo prva, naj bo glavna. Nam je tako lepo enkrat kustos tam razložil čisto na kratko: imate veliko cerkva, veliko pokopališč in veliko nagrobnikov in na vsakem od teh piše, kdo tam počiva, vse po vrsti kdo tam počiva, tu v sveti deželi pa imamo en grob brez napisa, ker tam nihče ne počiva, ne zato, ker bi se pozabilo, kdo je tam pokopan, ne zato ker bi ga kam prenesli, ampak zato, ker je grob prazen, ker je ta, ki je v njem počival vstal iz njega. Samo nekaj korakov proč od tega groba je moč še zmeraj videti in pobožati najbližji oltarček temu grobu – vsi, ki ste bili se spominjate – oltarček posvečen srečanju med vstalim in Marijio Magdaleno. Oba lepo na oltarju v bronu, oba nekako poveličana, veste, tudi Marija Magdalena deluje poveličano, ne samo Kristus. Kako pretresejo te resede, kako lepo je rekla: Gospod, če si ga ti vzel, povej, ga bom jaz vzela in ga bom nesla, bom jaz skrbela zanj. In takrat Kristus vstali: Marija. In po glasu ga je prepoznala, po glasu in je rekla: Rabbuni, saj si ti.

Kaj vse se je zganilo v Magdaleni, ko je spoznala, koga ima pred sabo in s kom govori. In potem te besede: “Pojdi k mojim bratom.” In vemo vsi, kaj Kristus potem pravi: in jim povej… kaj jim povej? Jim povej: Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu. Amen. Je vse rečeno. In Marija Magdalena je šla s tem sporočilom. Odhaja k svojemu Očetu in našemu Očetu, k svojemu Bogu in našemu Bogu. In ta beseda nam prikliče v spomin eno drugo Kristusovo besedo, takoj, pri poslovilnem govoru, pred zadnjo večerjo: Kristus omenja: grem k Očetu, sploh cel Janezov evangelij Kristus govori o svojem trpljenju, križanju in smrti na križu kot o odhodu k Očetu, vse skupaj en sam odhod k Očetu. Kako lepa misel! Kako dragocena za vsakega izmed nas! In ko je to omenil: v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč, zdaj grem tja, da vam pripravim to in kam grem veste in za pot veste…je rekel in potem takoj se Tomaž postavi: Ne vemo, kam greš in kako bi vedeli za pot? Za to pot k Očetu, vidite, ravno to Kristus pravi: Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu. In kakšen je Kristus dal odgovor: Jaz sem pot in resnica in življenje. Pot in resnica in življenje. Jaz sem bil zelo vesel, ko sem videl, da današnji trje odlomki Božje besede se vsi podajo na to: Pojdi pa k mojim bratom s tem sporočilom, ki smo ga zdaj omenili in kako nas današnji ti odlomki ravno usmerjajo ravno v to, glejte. To je vir našega življenja, takšna je naša resnica, takšna naša pot, takšno naše življenje, lahko rečemo: takšna naša svetost, je skoraj isto, zelo lepo. In poglejte: najprej to so zelo preproste, enostavne reči. Tri velike ljubezni so tukaj notri: ljubezen do Boga, ljubezen do bližnjega in ljubezen do sebe.

V prvem berilu smo slišali, kako je Mojzes lepo lepo zavrnil Jezuetov…kaj vsi zdaj nekaj vedo, vsi nekaj znajo, vsi bi radi bili preroki… Oh! – je rekel Mojzes – ne samo jaz in ne samo onadva, ampak da bi vendar res že vsi bili preroki in imeli tega Božjega preroškega Duha v sebi- To pomeni: da bi sprejeli resnico. To je tisto, kar naša izpoved vere… imamo 6 resnic, imamo 12 členov apostolske vere. To so tiste resnice, s katero izpovedujemo Boga in se po njej bližamo našemu nebeškemu Očetu. Tukaj je samo eno vprašanje: mi vsi znamo na pamet vse te reči. Vprašanje je samo to, ali te reči resnično pridejo iz našega srca in ali po njih živimo. Samo to. Vse te resnice vsako cerkveno leto vedno znova obračamo in vedno znova premišljujemo, da bi zares, da bi Kristus nam ne očital, kar je rekel svojim sodobnikom. Mislim, da je moral biti kar potrt in žalosten: A to ljudstvo me časti z ustnicami, izpoveduje svojo vero z ustnicami in to je vse, njegovo srce je daleč od mene. Tu je naše vprašanje, da bi vse te resnice, vse te skrivnosti naše vere sprejeli resnično zares. Pravi, da pregovori so kakor eni klin, oni so imeli v mislih zlasti šotorski klin, puščavski vihar mora to držati, drugače šotor odide, mi smo skoraj bolj vajeni klinov v stenah, ampak tudi tisti mora držati in če drži, vidite, cela naveza lahko visi na njem. To je ena beseda, ena Božja beseda ima takšno moč.Če ga človek vzame zares in reče: verujem v to in to in to… Tu je vedno znova naše vprašanje.

Druga zapoved je zapoved ljubezni do bližnjega, vsi vemo. In to imamo v drugem berilu, smo izbrali preroka Amosa, kako se veselijo brezbožniki in krivičniki in zdaj bomo mi, tisti, ki jim očita tu smo pri dobrih letih ta luč resnice.
Kako lepo je Kristus na začetku govora na gori: tako naj sveti vaša luč, luč te resnice pred ljudmi, kako? Da bodo videli vaša dobra dela. Zlasti mlade bi tukaj resnično lepo pozval in se nanje obrnil, vidite, da bodo videli vaša dobra dela. Tolikokrat človek ostane nekaj osamljen, zapuščen, se čuti brezpotreben, zlasti morda mladi, še bolj kot je človek starejši, ga več ne premakne vsaka reč, mladega pa, in tu je rešitev: vsakdan eno dobro delo, nikoli se ne boš čutil osamljen, nikoli zapuščen, nikoli od več. Drugo je če človek samo čaka, kdaj bo kaj dobrega dobil ali pa pozabi na to nekaj napravi, je zmeraj potreben, zmeraj s svojim poslanstvom in se tako lepo uresničuje navzven ta naša notranja resnica v pravico, v pravičnost, do bližnjega.

Kako lepa stvar, kako nas te reči izzivajo… pomaga nam pri tem pa zlasti izpoved vere, pa zdaj vzemimo napoved našega upanja, vse obljube, ki jih imamo v vsej Stari zavezi in obljube v novi zavezi na gori blagrov in na koncu knjige Razodetja. Ja, škoda, da nam te reči gredo skozi eno uho v drugo uho, pa gredo čez, da se ne vstavljamo, da nas ne strese več. O pa to ni malo reči, in nam bi lahko očitalo, kar je že za izvoljeno ljudstvo, kako jim je Gospod očital, pravi: kaj ni dovolj, kar je vse obljubljeno v prihodnje življenje, da bi radi imeli že zdaj vsak večer vse plačano, to sploh ni, potem sploh nisi vernik, saj nismo verniki, ampak smo poslovneži, če je vse sproti poplačano, kako naj bi človek vzel nase nekaj za kup ali pa kako bi bil pripravljen nekaj vložiti, glejte razne reči, vsakdan zahteva, da nekaj vlagamo. Zelo lepo, poglejte, ta naša pravičnost in tukaj je Kristus naša pot, naša resnica in zdaj še tretje naše življenje. Jaz sem pot, resnica in življenje. Skoraj bi lahko rekli: toliko je življenja v vsakem izmed nas, toliko je življenja v naših skupnostih, župnijah, škofijah in v našem narodu, kolikor je v nas svetosti, ne več in ne manj, točno toliko.

In zato je sveti oče Janez Pavel II. za novo tisočletje se mi zdi, da je kar poskočil, sem enkrat videl kako je to razglasil. Nič ne pomišlja, kaj je naše geslo, geslo Cerkve, geslo lahko tudi človeštva za novo tisočletje, naša prva beseda je svetost. Poklicani smo k svetosti, vsak po svoji poti, vsak drugače, vsak tudi do svoje mere, a vsi smo poklicani. In to imamo v evangeliju: trde besede Kristusove: če te tvoja roka, tvoja noga, tvoje oko in vsi vemo, da se sploh ne sme jemati dobesedno teh reči, bi napravil velik greh, kdor bi dobesedno vzel, ampak nam pa pove, kako odločen mora biti človek navznotraj do svojih duhovnih rok in nog in duhovnega očesa, kako naj bo odločen ko je treba, da se zaustavi, da ohranja – vidite, spet se mi zdi posebej za mlade in za vsakega človeka – da ohranja v sebi to notranjo svobodo. Danes toliko govorijo o raznovrstnih zasvojenostih. Vsi vemo, kako te raznovrstne zasvojenosti, nam ni treba razlagati, jemljejo življenje vsakemu posebej, v eni družini kako življenje pobere ena zasvojenost v eni skupnosti, v eni župniji in tako naprej, povsod, glejte. Navsezadnje naša svetost je naša svoboda, tista notranja, ki jo vsak človek v sebi čuti, ni to, da kdo vpije: Jaz sem svoboden in delam, kar hočem! O če bi le bil svoboden. Glejte tu je danes toliko prevare, vsepovsod okrog nas preveč prevare okrog te svobode. Pot do svobode je samo ena: to je izpolnitev obveznosti, kakor je rekla mama, ko smo bili majhni, bi šli na sto krajev, sem in tja in tja in tja in ona je rekla: boste šli na vse kraje, samo najprej to in to in to, in potem pa lahko greste, saj veste, da morate priti nazaj domov. In točno tako je v življenju: svoboda se pridobiva sproti s tem, da izpolniš kar je treba narediti. Ni nobene druge poti. To je vprašanje naše vesti, vprašanje naše svetosti.

Kako lepe stvari so to, glejte. Vsak izmed nas ima to izkušnjo in ve, kako je to vse točno, tudi če je včasih magari precej težko, lahko zelo peče, lahko je zelo špičasto, ampak samo preko tega ohranjamo tisto svojo lepo notranjo prostost in svobodo, tisto otroško dušo, ki je vir veselja, vir poguma in navsezadnje vir življenja. Iskrena moja prošnja, čestitam vsem za ta naš lep shod, za to srečanje, naj to nam resnično pomaga – verjamemo, da vsaka naša dobra misel, prošnja, želja se pozna, pusti svoj sad, vrže svoje seme in v svojem času obrodi – naj bo ta naša skupna prošnja in želja , da bi ta Teden in tisti, ki mu bodo še sledili, resnično v nas obudil, poživil življenje v vsakem izmed nas, v naših družinah, v naših župnijah, škofijah in v našem narodu. Amen.

(po magnetofonskem posnetku)

Predavanja dr. Bellienija v Tednu za življenje

Gost letošnjega Tedna za življenje je bil prof. Carlo Bellieni, zdravnik pediater, neonatolog z univerzitetne klinike v Sieni, raziskovalec in avtor več knjig in številnih člankov na področju pediatrije in bioetike.

V Novem mestu, v Ljubljani in v Mariboru je zakoncem, mladim in zdravstvenim delavcem predaval o predrojstnem doživljanju otroka in o predrojstnih preiskavah. Izpostavil je problem “hendifobije”, bolezenskega strahu pred prizadetostjo, kar močno zaznamuje današnjo zahodno družbo. Žrtve tega strahu so najprej nerojeni otroci, ki so bolni ali prizadeti in jih odstranijo, preden bi se lahko rodili; žrtve so tudi rojeni otroci, ki so naredili izpit normalnosti pred rojstvom, odraščajo pa s sindromom preživelih, tj. po eni strani z občutki krivde in po drugi strani z občutki vsemogočnosti; odvzeta jim je tudi zasebnost glede genetskih podatkov, kar ima lahko različne dodatne posledice. Žrtev hendifobije so tudi vsi že rojeni prizadeti in bolni, saj družba njihovega življenja ne ceni in jih odriva na rob.

Profesor Bellieni je predaval tudi študentom medicine, gimnazijcem in študentom teologije. Svoje raziskovalne izsledke je predstavil tudi strokovnjakom s področja neonatologije in ginekologije na Ginekološki kliniki, ki jo je obiskal.

Prizadetost, trpljenje in smrt ne morejo biti zadnja beseda življenja, je profesor Bellieni vedno znova ponavljal. V vsaki, še tako težki resničnosti obstaja v človeku od spočetja dalje “skrito dobro”; obstaja skrivnosten in dragocen načrt, ki se uresničuje tudi skozi trpljenje in ki je delo Pomladi, ki vsemu daje rast, ki vse ljubi in vse ustvarja z obljubo večnosti.

mag. s. Mirjam Cvelbar, dr.med.

Zaključek Tedna za življenje

Potem, ko so se po Sloveniji ves teden vrstila predavanja prof. dr. Carla Bellienija, letošnjega gosta, o predrojstnem doživljanju otroka in o predrojstnih preiskavah, smo Teden za življenje zaključili v nedeljo, 8. oktobra, z evharističnim bogoslužjem v župniji Celje – Sveti Duh. Bogoslužje je vodil domači župnik mag. Srečko Hren. Številne navzoče mlade družine je povabil k spoštovanju življenja in jih opozoril z verzi umrle deklice: “Ne igraj se z življenjem, kajti odšel boš s trpljenjem”. Posebej je tudi povabil očete, da bi si vzeli čas za svoje otroke, da otroci ne bi pogrešali njihove prisotnosti.

Bogoslužje so poleg župljanov in članov Gibanja za življenje sooblikovali otroci in družine iz župnij Maribor-Tezno in Ruše. Pri darovanju smo posebej izročili Gospodu skrbi, upanje in negotovost mater in očetov, ko se odločajo za novo življenje, da bi bili pripravljeni sprejeti tudi morebitne težave pri rojstvu otrok, z velikim zaupanjem v Božjo pomoč.

Skupna pesem in skupna molitev, ki se je v sončni jesenski nedelji dvigala iz src staršev in otrok, je prošnjo že spreminjala v hvaležnost, da Gospod vedno znova podarja bogastvo življenja tudi na naši slovenski zemlji. Obenem pa tudi po zaključku Tedna za življenje odmeva Gospodovo naročilo: “Pojdi pa k mojim bratom”. Pojdi vsak dan s sporočilom življenja, spoštovanja, ljubeče skrbi. Pojdi posebej k najmanjšim bratom, k še nerojenim.

mag. s. Mirjam Cvelbar, dr.med.