Teden za življenje 2006

“Pojdi pa k mojim bratom”

(Jn 20, 17)

Zdaj ne izgubljamo več le lepote, smisla, veselja do življenja; začeli smo izgubljati življenje samo. Za ceno kakšne laži smo prodali resnico? V imenu kakšne znanosti mora umirati novo srce in življenje? Ko bi zares ljubili življenje, bi si ga želeli deliti in podariti. Ker so ljudje ranjeni, ker je resnica zabrisana in strah pred prihodnostjo trpljenja, zapuščenosti prevelik, si skušajo sami podeliti mir in odrešenje. Sami hočejo odločati o življenju in smrti.
Govorilo se je o nemem kriku za vsakega otroka, ki mu je bilo preprečeno, da bi se rodil. Kdor je zamrznjen, kakšen glas more dati?
Kdo si jemlje k srcu te naše brate, otroke? Kdo se postavlja na njihovo stran? Zakaj mora biti njihovo življenje tako zaznamovano že od začetka? Ne pustimo jih rasti in jih po drugi strani hočemo imeti že odrasle, na razpolago staršem za njihove načrte; in zdaj zahtevamo, da so na razpolago človeštvu.
Evropa, ki se ceniš kot “prvi svet”, ali ne vidiš, da si zarisuješ pot k temu, da postaneš samoten svet, brez prihodnosti?
Glas, ki ga ni mogoče zadržati, nam danes kliče: “Pojdi k mojim bratom!”